Dan šepetanja
Prepogosto kričimo, kadar poskušamo drug drugemu kaj dokazati, je opazila dr. Vanessa Bohns, profesorica psihologije na univerzi Cornell, v svoji novi knjigi Več vpliva imaš, kot si misliš: kako podcenjujemo svojo moč prepričevanja in zakaj je to pomembno.
Kriči se med pouličnimi debatami, kriči se v intervjujih po televiziji, kriči se v parlamentih, kriči se v družinah … in se s tem nikoli ničesar ne doseže. S kričanjem ne bomo nikoli nikogar prepričali o tem, kar mu hočemo povedati.
Zakaj torej sploh povzdigujemo glas, se je v svoji študiji vprašala dr. Vanessa Bohns in ugotovila, da to skorajda vedno počnemo zato, ker nam primanjkuje samozavesti.
Študija je pravzaprav pokazala, da je kričanje rezultat pomešane prepotentnosti in negotovosti, da izvira iz trdnega prepričanja, da je prav tisto, kar želimo nekomu dokazati, in da mora biti tako in nič drugače, ter prav tako nepojasnjenega dvoma o moči komunikacije, s katero moramo o tem prepričati sogovornika. In nato kričimo … kot da bi vnaprej vedeli, da bomo v povračilo dobili samo kričanje, ne pa zaupanja, in da se bo razprava končala na isti točki, na kateri smo jo začeli.
»Nekateri ljudje vam bodo verjeli kar koli, kar jim boste zašepetali v uho,« je dejal Miguel de Unamuno, španski Bask, svetovni filozof, pesnik in pisatelj. Mar ni imel vsak od nas v šoli vsaj enega profesorja, ki je govori tišje od vseh drugih, mi pa smo prav zaradi tega slišali vsako besedo?
Ko želimo nekoga prepričati o tem, kar govorimo, piše profesorica Vanessa Bohns, »je manj več«. Tišje ko izgovorimo čim manj besed, bolj prepričljivo zveni naše sporočilo. Glasneje ko nekomu nekaj kričimo, bolj smo lahko prepričani, da nas v resnici ne bo slišal.
Zato predlagam, da razglasimo dan šepetanja. In že se mi ježi koža od vsega, kar bom tistega dne verjela, morda v resnici samo zato, ker mi bo nekdo v uho zašepetal nekaj besed, jaz pa bom na široko odprla oči in povsem drugače gledala svet okoli sebe.
