Hišica iz besed Ele Peroci
Danes bodo pri Pošti Slovenije z izidom priložnostne znamke tudi s podobo Muce Copatarice Ančke Gošnik Godec počastili letošnjo 100. obletnico rojstva znamenite slovenske otroške pisateljice Ele Peroci. Ustvarila je nekatere največkrat prebrane, skoraj že ponarodele otroške pravljice: o muci, ki nevestnim otrokom odnaša copatke, o deklici Jelki, ki s svojim rumenim dežnikom poleti nad Ljubljano in pristane v Klobučariji, o stari hiši št. 3, ki bi jo morali podreti, pa jo naselijo otroci.
Letos slavi tudi njena najslavnejša junakinja Muca Copatarica, stara je že 65 let. Skotila se je leta 1957 kot drobna kartonska knjižica v Cicibanovi knjižnici in z risbami v ročni litografiji Ančke Gošnik Godec, toda že leta 1963 je izšla kot velika slikanica in leta 1972 dobila tudi gibljivo različico, televizijsko slikanico.
Pripoved za sprehod
Do zdaj se je med bralce razširila že v več kot 170.000 izvodih, njena priljubljenost ne kaže usihanja, in kot poudarja pisateljičina starejša hči Jelka Pogačnik, je zanimivo, da vzroka ni našel niti knjižni poznavalec, ki se je poglobil v to vprašanje.
»Sama menim, da je Copatarica tako priljubljena zato, ker je bila mama v svojem pisanju tako iskrena. Nikoli ni pisala zato, da bi bila znana, večkrat je poudarila, da ne piše za otroke, ampak njim. In najbolj je bila vesela, ko so ji pri njenih obiskih po šolah otroci prinašali knjige v podpis, saj je to pomenilo, da jih berejo,« je povedala. Prav hči Jelka je bila tista, zaradi katere se ji je sploh porodila zgodba o muci, uprla se je sprehajanju z vozičkom, v katerem je spala njena sestrica Anka, mamina pripoved pa je bila spodbuda, da sta pot nadaljevali.
»Čeprav mi spomin seže globoko v moje otroštvo, spominjam se vseh teh sprehodov z mamo ob Gradaščici in Malem grabnu – tedaj smo še živeli na Mirju, ki je prav poseben ljubljanski okraj, poln pravljičnosti –, a prav tega, da mi je pripovedovala o muci, se ne spominjam,« je povedala Jelka Pogačnik.
Tudi za Jelko z rumenim dežnikom v zgodbi Moj dežnik je lahko balon, ki je bila leta 1955 z ilustracijami Lea Koporca prva objavljena pravljica Ele Peroci v knjižni obliki, je načeloma vedela, da opisuje njo, a ne da bi se tega zares zavedala. »Čudim se, kako me je mama poznala, tudi vse moje lastnosti, ki jih je pripisala knjižni Jelki. Domišljija mi še danes dela s polno paro, nikoli mi ni dolgčas, znam biti sama in nikoli ne obžalujem, če kje ne morem biti, saj si to lahko doživeto zamislim. Prav tako zelo rada koga obdarujem, to mi prinaša veliko veselje,« je priznala.
In spomnila na svojo knjižno dvojnico, ki se je podala nad Ljubljano in se iz Klobučarije domov vrnila s kopico klobukov, s katerimi je obdarila sorodnike. Sama ni potrebovala nobenega, saj je imela dežnik, in ta se je lahko spremenil v balon.
Za prgišče spominov
Še zdaj so ji mamine pravljice nadvse ljube, pogosto jih prebira in ob njih obuja spomine, v njih so podobnosti, ki so povzete po resničnih dogodkih iz njihovega družinskega življenja. »Natanko vem, kaj se je zgodilo in kako je mama to potem zapisala v pravljico,« razkriva in ugotavlja, kako mineva življenje. »Ta svet nosim v sebi in mi podaljšuje veselje.«
Na Mirju, kjer je bilo polno vil z ograjami, so se porodile zgodbice Kdo se bo igral z menoj, Ograja v rožah, Prisedite k moji mizici pa tudi Očala tete Bajavaje, v Ankaranu in Valdoltri, kamor so hodili na morje, pa zgodbice V hišico je priteklo morje, Valovi in valovi, v Piranu, denimo, Modro in rdeče. Jaz imam, ti pa nimaš je nastala ob Jelkinem sprejemu v bolnišnico zaradi škrlatinke. V otroštvu je bila pogosto bolna, nekajkrat je morala tudi v bolnišnico.
Čeprav so ji vse pravljice zelo pri srcu, bi, če bi že bilo treba, kot najljubši izbrala Ograjo v rožah pa Staro hišo št. 3, ob katerih pravi, da je bilo tudi zares tako. »Kar vidim te ograje, za vsako pa druge otroke. Ali pa Smetana, ta me še posebno spominja na mamo, ki je v otroštvu doživela krivice in so jo zaznamovale, vse življenje je bila nadvse tankočutna za razna občutja otrok,« je povedala sogovornica.
Otroštvo Ele Peroci je minilo brez pravljic, zaradi pomanjkanja knjig ni imela, njena prva je bilo šolsko berilo, konec vojne pa je dočakala v taborišču Žlebič. Veliko sled je v njej pustilo tudi obdobje, ko je poučevala v Domu invalidne mladine v Kamniku, pripoveduje njena hči. Ko jo je doletela čast, da je otrokom sveta ob mednarodnem dnevu mladinske knjige 2. aprila leta 1970 napisala poslanico, je za to priložnost napisala zgodbo o deklici Heleni, ki jo je spoznala v Kamniku.
»Zelo se je je dotaknil tudi Gustek. Ker je bil slep in brez rok, je v braillovi pisavi bral z ustnicami, zato so bile na straneh knjige tudi krvave sledi ... Zaradi vsega, kar je videla, jo je še posebno skrbelo za naju z Anko, da se nama ne bi kaj zgodilo. Kadar je bila blizu, naju je opominjala, naj ne plezava in naj bova previdni, sicer pa so bili to časi, ko smo otroci svobodno in brezskrbno tekali naokoli in se ure igrali brez staršev,« je še dodala.
Anka ilustrirala mamine pravljice
S sestro Anko, ki jo je mama prav tako pogosto opisovala v zgodbicah, sta šli po mamini poti in ostali v svetu knjig. Jelka pravi, da je tudi sama že zelo zgodaj zelo rada pisala, da je v nasprotju s sošolci vselej komaj čakala, kakšen naslov za spis bo učitelj zapisal na tablo.
»Všeč mi je poigravanje z jezikom, izbirati lepe besede, mama mi je vselej naročala, naj pišem kratke stavke in naj imam vedno v mislih, za koga pišem. S tem nasvetom mi je zelo pomagala, to upoštevam še danes,« pripoveduje sogovornica z diplomo iz biologije, ki je bila tako kot mama nekoč učiteljica. Sicer pa že več kot petdeset let ustvarja in piše poljudnoznanstvene prispevke za otroke in mlade v revijah, knjigah in učbenikih, pogosto tudi kot urednica.
Anka Luger Peroci je sprva študirala modo, nato grafično oblikovanje in postala ilustratorka, zdaj živi na Dunaju in ustvarja tudi v drugih likovnih zvrsteh. V 80. letih je v slikanici ilustrirala mamine pravljice Siva miš, ti loviš!, Ajatutaja in Mož z dežnikom, v 90. letih še knjigi Amalija in Amalija ter Fantek in punčka, ki je bila zadnja pravljica Perocijeve. Leta 1993 sta s sestro Jelko Pogačnik ustvarili slikanico Srček za Nino. Sicer pa je literarno ustvarjanje Ele Peroci upodobila kopica znanih slovenskih slikarjev oziroma ilustratorjev, poleg Ančke Gošnik Godec še Maksim Sedej, Ivo Šubic, Lidija Osterc, Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič, Roža Piščanec, Jelka Reichman, Tomaž Kržišnik, Danijel Demšar in Mojca Cerjak.
Nova imena
Zdaj se jim pridružujejo nova imena. V novi zbirki šestih slikanic Med pravljice, ki bo v počastitev jubileja izšla 15. februarja pri Mladinski knjigi, je Staro hišo št. 3 na novo ilustrirala Tanja Komadina, Smetano Maja Kastelic in Očala tete Bajavaje Peter Škerl. »Prav navdušena sem. Vedno se mi je zdelo, da bi morala biti Smetana videti tako, kot je zdaj, tako sem si jo tudi sama zamišljala,« je ugotavljala Jelka Pogačnik, ki je v knjigi napisala uvodno besedo, polno spominov na mamo. Spomine na teto Elo, kakor je klical mamino prijateljico in sodelavko z Radia Slovenija, je prispeval tudi pesnik in pisatelj Peter Svetina.
Zapisal je, da je njegovo otroštvo in odraščanje ter njegovo lastno pisanje za otroke in mladino globoko zaznamovala Ela Peroci, predvsem s svojo milino (pa tudi Jože Snoj, očetov prijatelj in službeni kolega na Delu). Kot literarni zgodovinar, ki se ukvarja z mladinsko književnostjo, izpostavlja njen pomen v slovenski povojni literaturi, v katero je vpeljala tako mestno okolje kot nekatere pripovedovalske prvine, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej pozneje, v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji in podobno).
Subverzivnost (namerno ali nehoteno) njenih pravljic se po njegovih besedah lahko prepoznava v odsotnosti vsakršnih elementov, ki so morali v 50., 60., 70. in 80. letih v jugoslovanskem okolju spremljati otrokovo odraščanje (državni prazniki, tematizacija partizanov in kurirčkov pa Titovega življenja ...).
»Po vsem, kar mi je znano, lahko mirne duše rečem, da Ela Peroci s svojim delom za otroke sodi skupaj z nekaterimi avtorji svoje generacije, kot so Gianni Rodari, Miloš Macourek in Josef Guggenmos, v vrh evropske povojne avtorske pravljice,« je prepričan. Prav pravljice Perocijeve pa so, kot še razkriva, ob preizkušnji pred poldrugim desetletjem njegov svet znova postavile na njegove tečaje.
Jože Zupan je ob njeni smrti pred dvema desetletjema zapisal, da se »stolp iz pravljic, ki ga je zgradila pisateljica Ela Peroci, z njenim odhodom ni zamajal niti podrl, pač pa še bolj utrdil – njeno delo je že zdaj dediščina več rodov«.
