V nadaljevanju preberite tudi:
Walterja Poisa, upravitelja evangeličanskega pokopališča Matzleinsdorf, te dni obiskujejo novinarji iz več držav. S sodelavci namreč na nenavaden način oživlja eno najmanjših dunajskih pokopališč. Na parcelah dvajsetih zanemarjenih grobov, za katere nihče več ne plačuje grobnine, zdaj raste zelenjava. Kdor želi, lahko najame ta vrtiček in posadi jajčevce, papriko, paradižnik, bučke.
Pois poudarja, da je urbano vrtnarjenje priljubljen dunajski trend. Na vprašanje, ali lastniki okoliških grobov protestirajo, ko v neposredni bližini večnega počivališča njihovih staršev raste »zelenjavna džungla«, odgovarja, da velika večina, več kot 99 odstotkov, ljudi, ki plačujejo in vzdržujejo grobove svojih najdražjih, razume in odobrava vrtove. »To je tudi način vzdrževanja groba, ki bi ga sicer oddali komu drugemu. Tako se ohrani epitaf, saj najemnino za zapuščen grob zdaj plačuje najemnik gredice,« poudarja Pois. Od skupaj 8600 grobov na tem pokopališču je trenutno okoli 1500 zapuščenih.
Posebnost pokopališča Matzleinsdorf je tudi to, da je postalo svojevrstna javna knjižnica in čitalnica. FOTO: Milan Ilić
Urbani ljubiteljski vrtnarji lahko najamejo tak grob za 75 evrov na leto in upravitelj pokopališča pravi, da ljudje tega ne počnejo zaradi finančne koristi, ampak zaradi rekreacije, bivanja na svežem zraku, v tišini. »Na pokopališču imajo tudi vodo za zalivanje, lahko odlagajo odpadke, skratka, vrtnarjenje na dva kvadratna metra in pol veliki gredici je pravzaprav zabava. Lahko si tudi odpočijejo na eni od klopi – in preberejo knjigo iz naše knjižnice. Zelenjava, ki raste tukaj, je organska. Na dunajskih pokopališčih so namreč prepovedani kemična gnojila, pesticidi in insekticidi.«
Ni vsako drevo primerno
Vzporedno z ohranjanjem kulturne in naravne substance želijo pokopališče približati ljudem, predvsem mlajšim generacijam. Pois dodaja, da podnebne spremembe vplivajo tudi na rastline na pokopališču. Zimzelene tuje, ki so bile dolgo časa primerna zelena ograja, se danes zaradi suhih zim in sušnih poletij pogosto posušijo. »Želimo zasaditi drevored z avtohtonimi drevesnimi vrstami, kot je rdečelistna sliva, ki ni prevelika, nima preglobokih korenin, daje razmeroma veliko sence, njeni plodovi pa privabljajo živali. Za pokopališče je primeren tudi kroglasti cigarar, ki sicer ni visok, ima pa precej veliko krošnjo, ki ni zahtevna za vzdrževanje. Ni domače drevo, se pa dobro izkaže v vedno toplejšem podnebju.« Pois je s sodelavci na več mestih postavil posebej izdelane »hotele za žuželke«, kakršne je mogoče videti marsikje drugod na Dunaju, v parkih, na dvoriščih nekaterih palač, igriščih ... Takšne hišice za manjše živali tudi na pokopališču niso presenečenje. So od tal dvignjene police, v predelih katerih so suhe veje, listi, štori, deske in opeke s številnimi luknjami.
Tudi hišice za manjše živali na pokopališču niso presenečenje. FOTO: Milan Ilić
Posebnost pokopališča Matzleinsdorf je tudi to, da je postalo svojevrstna javna knjižnica in čitalnica. Obiskovalci se lahko usedejo na eno od klopi in preberejo knjigo, ki jo lahko vzamejo iz notranjosti enega od nekaterih nagrobnih kamnov. Enostavno jih je najti, saj so na grobovih pred njimi ovalne plošče z napisom Knjižni kamen. Dodatne table na kamnih nosijo misli znanih pisateljev in drugih osebnosti, ki govorijo o tem, zakaj je branje dobro. Pois se ustavi pred piramidastim, več kot dva metra visokim kamnitim spomenikom. Včasih so v predalu spomenika za kovinskimi vrati stale žare, zdaj so tam knjige: zgodovinski romani, pesniške zbirke, biografije ...
