Kako je forenzična znanost prišla do novega osumljenega
Slovensko javnost je pred tedni presenetila novica, da ima tožilstvo pri štirikratnem umoru v Tekačevem (4. marca 1997) po četrt stoletja novega osumljenega sostorilca poleg Kristijana Kamenika. Tožilstvo je pojasnilo, da je do novega osumljenca preiskovalce pripeljala uporaba sodobnejših metod analize bioloških sledi, najdenih na maskirni kapi, pa tudi izmenjava profilov DNK s Hrvaško. Za podrobnejša pojasnila smo vprašali Roberta Pračka, pomočnika direktorja Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), in Gregorja Ključevška, višjega kriminalističnega inšpektorja specialista – forenzičnega izvedenca ter vodjo oddelka za biološke preiskave na NFL.
Kaj je v primeru Tekačevo danes drugače kot pred četrt stoletja?
Ključevšek: Ponovno smo preiskovali DNK iz osnovnih vzorcev, a smo iz njih lahko pridobili večjo količino podatkov kot konec 90. let. Leta 2000 smo lahko določili deset tako imenovanih genetskih lokusov (oziroma markerjev, op. p.) – lokusi so področja na DNK, ki jih pomnožujemo oziroma pregledujemo –, zdaj jih 21. Več lokusov kot lahko določimo, večja je zanesljivost ujemanja in zato lahko z večjo gotovostjo kaj potrdimo oziroma ovržemo. Torej, danes lahko iz istega vzorca pridobimo več informacij, zaradi večje občutljivosti setov za analizo pa za rezultat potrebujemo tudi manjšo količino DNK. V to smer je šel napredek. Star vzorec DNK lahko ponovno analiziraš, vse dokler ga ni premalo oziroma ga ne zmanjka.
Kolikšna količina DNK je za analizo tudi danes premajhna?
Ključevšek: Včasih se je pri organski izolaciji pridobilo približno sto mikrolitrov izolata; za vsako reakcijo si porabil deset mikrolitrov in si lahko opravil deset analiz. Z današnjo avtomatsko izolacijo pridobimo 40 mikrolitrov izolata in lahko opravimo analize. Metode in kemikalije, ki jih uporabljamo že od leta 1997, dajo tudi hitrejše in boljše rezultate pa tudi interpretacija rezultata je precej enostavna. V pomoč so nam tudi računalniški programi. Že zdaj obstaja tudi sekvenciranje nukleinskih kislin.
Z osnovno analizo lahko ugotovimo, da gre za lokus številka 16, ne pa tudi, ali je vaš ali moj, s sekvenciranjem nukleinskih kislin pa lahko jasno določiš, čigav je. A kadar so sledi DNK zmešane, je toliko več informacij in zato njihova obdelava zahtevnejša. Pri nas sekvenciranja še ne uporabljamo in tudi ne vem, koliko je v uporabi v drugih laboratorijih. Tehnologija je postala dostopnejša ter napreduje, občutljivost se povečuje.
Praček: Toda večja občutljivost pripomočkov za analizo pa tudi na terenu zahteva drugačen pristop, saj če je občutljiv za storilce kaznivih dejanj, je tudi za tiste, ki jemljejo vzorce oziroma sledi – kriminalistične tehnike. Uvedba nove metode ne gre zlahka. Ne moremo na terenu delati kot konec 80. let, občutljivost pripomočkov za analizo pa je pomnožena. Na preiskovanje je vedno treba gledati celostno.
Je pa res, da naših okoli 80 kriminalističnih tehnikov relativno enostavno in hitro naučimo novih metod dela, v tujini pa imajo večje težave, saj je tehnikov tolikokrat več, ki povrhu delajo še razpršeno. Zelo pomembna je tudi količina dela, se pravi, koliko prakse lahko opraviš na terenu. Pri nas sicer nismo zasuti z delom, je pa primerov toliko, da smo redno vpeti v preiskovanje, s čimer ohranjamo kakovost dela.
Je še katera druga metoda, ki je pred 25 leti, ko se je zgodil najhujši umor v zgodovini Slovenije, niste imeli in jo danes imate?
Praček: Danes je DNK kraljica v identifikacijskem postopku, pred skoraj 30 leti, ko sem začel, je bila daktiloskopija, metoda na podlagi prstnih sledi. Tudi kri smo razpoznavali po krvnih skupinah, kar pomeni, da so včasih človeka obsodili na podlagi dokaza iste krvne skupine, danes preiskujemo enaindvajset markerjev, pa je včasih identifikacija še negotova.
Danes so detekcijske metode bolj izpopolnjene. Če smo nekoč iskali delce po streljanju premera en mikron, jih danes premera pol mikrona, forenzični svetlobni viri so danes mnogo močnejši, tako da nekaj, česar tedaj nismo zaznavali, danes lahko. Bolj ali manj se pogovarjamo o inštrumentih, orodjih, pripravah z večjo detekcijo materialnih sledi.
Je pa res, da pri kaznivih dejanjih danes tudi sodstvo drugače dojema naše rezultate in jih tudi mi drugače podajamo. Zdaj imamo stopenjsko lestvico, s katero lahko ovrednotimo verjetnost ujemanja. Če se spomnite športnih copat, ki so najbolj bremenili obtoženega, smo pred dvema desetletjema pri verjetnosti lahko določili samo, ali so povzročili sled ali je niso. A ti copati so bili pozneje tako ali tako izločeni iz postopka zaradi proceduralnih razlogov (leta 2018 so bili izločeni, ker je bila odredba o hišni preiskavi, ki jo je izdalo celjsko okrožno sodišče in na podlagi katere je policija zasegla športne copate, premalo obrazložena, op. p.).
Če odmislimo vzrok izločitve, bi današnje metode pri tem dokaznem gradivu vendarle lahko kaj spremenile?
Praček: Ne morem špekulirati, kako bi danes ocenili to ujemanje. Vsak forenzik je pri svojem delu samostojen, upoštevaje določene metode dela, s katerimi se poskušamo izogniti pristranskosti. Danes bi verjetno, ne upam pa si trditi, to ujemanje zahtevalo drugačen postopek ocene. A to še ne pomeni, da rezultat ne bi bil isti.
Prek Evropske mreže inštitutov za forenzične znanosti (European Network of Forensic Science Institutes – ENFSI) se z drugimi laboratoriji sorazvijamo, zgodi se, da sočasno ugotovimo novo uporabo novih orodij. A novo metodo je treba najprej evalvirati in po možnosti akreditirati, šele potem lahko postane uporaben dokaz. Forenzični dokaz mora biti robusten, pred sodnika greš lahko le z rezultatom, ugotovitvijo, ki temelji na znanstveni osnovi in statističnih podatkih.
Več sto metod
V Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, edinem akreditiranem laboratoriju v Sloveniji za izvajanje forenzičnih preiskav, na leto opravijo preiskave v približno 8000 zadevah. Pri preiskavah uporabljajo več kot sto različnih metod s področja bioloških, kemijskih, fizikalnih in daktiloskopskih preiskav ter preiskav dokumentov, rokopisov, denarja, fotografij in videoposnetkov. V nujnih primerih lahko v nekaj urah identificirajo DNK morebitnega storilca kaznivega dejanja.
Kako se je sodobna forenzična znanost sploh uveljavila, dokler ni bilo statističnih podatkov?
Praček: To je velik paradoks forenzičnih preiskav. Osnove izhajajo iz preiskovalne prakse, medtem ko DNK izhaja iz znanstvenih utemeljitev. Zato je danes DNK lažje statistično opredeljevati kot pa tisto, za kar predhodno ni bilo statističnih podatkov, denimo, težko se o statističnih podatkih pogovarjamo pri čevljih. Obstaja pa znanstvena metoda, ki ugotavlja naključnost poškodbe na obuvalu, ki pravi, da vse, kar se v življenju dogaja, se ne ponavlja, in iz tega načela lahko pridemo do identifikacije.
Vsak dan tudi pri drugih starih primerih poskušamo pridobiti neke nove informacije iz že obstoječih dokazov in tako širimo statistične podatke.
Ključevšek: Kriminalisti konstantno delajo na nerešenem primeru, iščejo morebitne nove osumljence in te osumljence nato mi primerjamo s sledmi. Tudi postopek drugega kriminalista lahko pripelje do novega osumljenca. Ni dovolj samo sled DNK. Če je kriminalist ne spravi v kontekst, ne pomaga dosti.
Kaj ob analizi o primeru sploh veste v laboratoriju?
Ključevšek: Izvemo osnovno zgodbo, to potrebujemo še zlasti pri oblačilih, saj tam bolj ciljno iščemo. Za nas je pomembno predvsem, kje moramo jemati vzorec.
Praček: Pri dveh osebah, ki skupaj bivata, je DNK obeh na predmetih v stanovanju. Popolnoma drugačna informacija pa je, če ugotovimo kri žrtve na oblačilu ali za nohti storilca. Sicer pa največkrat preiskujemo premoženjska kazniva dejanja, zlasti tatvine, krvne in seksualne delikte, nekaj tudi organizirane kriminalitete (droge), takšna je statistika kriminalitete pri nas.
Kje vse človek pusti svojo DNK?
Praček: Vprašajmo se raje, kje je ne!
Ključevšek: DNK lahko pridobimo iz epitelnih celic kože, ki jih del pustimo na površini z vsakim dotikom. Ko so bile metode manj občutljive, so se preiskovale kri, sperma, slina. Ko se je občutljivost metod povečevala, so se začele preiskovati tudi sledi prijemanja. Za analizo DNK so dovolj že razmazani mastni madeži na stekleni površini, niso pa, denimo, za daktiloskopijo, saj so prstni odtisi zabrisani.
Izmenjava podatkov
Včasih so se forenziki ukvarjali večinoma z dokumenti; ko je bilo vse napisano na roko, med drugim tudi oporoke, so, denimo, ugotavljali pristnost zapisov. V zadnjih treh desetletjih so največjo prelomnico prinesle raziskave DNK. Razvoj gre v smer biometrične prepoznave, izmenjave podatkov in poenotenje evropskega forenzičnega prostora z namenom, da preiskovalci lahko med seboj sodelujejo in krčijo prostor storilcem kaznivih dejanj.
Meddržavne izmenjave iz nacionalnih evidenc DNK ureja tako imenovani prümski sklep oziroma pogodba. Ko se nova država vključi v sistem, se baza poveča in tako lahko stare zadeve dobijo nova ujemanja. Izmenjava podatkov je bila ključna tudi v primeru novega osumljenega v Tekačevem. »Po novem sporazumu, ki naj bi bil v EU sprejet v letu dni, si bomo članice izmenjevale še podatke o obrazih. V prihodnosti si bomo izmenjavali najverjetneje tudi podatke o izstrelkih, obuvalih ...« je sklenil Robert Praček.
