V nadaljevanju preberite:
Motnje dihanja v spanju so pogosto povezane s smrčanjem in postajajo čedalje večji zdravstveni problem, za katerim po oceni stroke trpi 150.000 Slovencev. Če se prekinitve dihanja pojavljajo vsako noč – vsaj 15-krat v vsaki uri spanja –, so zaradi pomanjkanja kisika in drugih reakcij mogoče škodljive posledice za zdravje. Vse več je dokazov, da motnje dihanja v spanju vodijo tudi v demenco in povečujejo tveganje za raka. A vsak, ki smrči, nima motenj dihanja v spanju. Kako te prepoznati, smo vprašali Kristino Ziherl, specialistko pnevmologije in vodjo Oddelka za motnje dihanja med spanjem na Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Motnje dihanja v spanju so pogosto povezane s smrčanjem in postajajo čedalje večji zdravstveni problem, za katerim po oceni stroke trpi 150.000 Slovencev. Če se prekinitve dihanja pojavljajo vsako noč – vsaj 15-krat v vsaki uri spanja –, so zaradi pomanjkanja kisika in drugih reakcij mogoče škodljive posledice za zdravje. Vse več je dokazov, da motnje dihanja v spanju vodijo tudi v demenco in povečujejo tveganje za raka. A vsak, ki smrči, nima motenj dihanja v spanju. Kako te prepoznati, smo vprašali Kristino Ziherl, specialistko pnevmologije in vodjo Oddelka za motnje dihanja med spanjem na Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Kot je pojasnila Kristina Ziherl, pri motnjah dihanja v spanju lahko govorimo o tako imenovanem izoliranem ali enostavnem smrčanju, ki je stalno navzoče in je najbolj problematično za svojce, po drugi strani pa je smrčanje lahko simptom obstruktivne spalne apneje. V tem primeru je smrčanje simptom bolezni, ki lahko privede do tako kratkoročnih kot dolgoročnih posledic.
»Nekdo, ki samo smrči, načeloma nima drugih težav s spanjem. Samo smrčanje pri njem ne vodi v slabo kakovosten spanec ali težave z nespočitostjo, nenaspanostjo. Nekoga, ki ima potencialno spalno apnejo, prepoznamo namreč po tem, da potoži tudi zaradi različnih drugih težav, ki se pojavljajo ponoči in čez dan. Svojci pri teh ljudeh opazijo prekinitve dihanja med spanjem, ponoči morajo pogosto na vodo, zjutraj se prebujajo nespočiti, morda celo z rahlim glavobolom, čez dan slabše funkcionirajo, imajo težave s spominom, koncentracijo, so lahko razdražljivi in ob monotonih dnevnih aktivnostih celo zaspijo.«
Četrt stoletja medicinske obravnave
Ziherlova je poudarila, da morajo za postavitev diagnoze obstruktivne spalne apneje najprej narediti diagnostiko. Opravijo lahko diagnostično polisomnografijo (preiskava, s katero merijo različne fiziološke parametre spanja) ali diagnostično respiratorno poligrafijo (diagnostika obstruktivnih motenj dihanja v spanju). Diagnostično polisomnografijo praviloma izvajajo v bolnišničnem okolju; v tem primeru pride bolnik zvečer v bolnišnico, nočni tehnik v spalnem laboratoriju mu namesti številne elektrode po telesu in ponoči bolnika spremlja prek oddaljenega zaslona. Diagnostična respiratorna poligrafija se izvaja tako v bolnišnici kot ambulantno. Bolnik pride po diagnostični aparat, ga vzame domov, kjer si ga pred spanjem namesti, zjutraj pa ga vrne.
Da bi ugotovili obstruktivno spalno apnejo, morajo na kliniki najprej opraviti diagnostiko. FOTO: Igor Zaplatil
Medicina obravnava smrčanje bolj resno šele v zadnjih 25 letih. Od ljudskih šal o smrčečem možu in ženi, ki ob njem ne more spati, so pred tremi desetletji prišli do prvih ugotovitev in dokazov, da je obstruktivna spalna apneja povezana z večjo srčno-žilno ogroženostjo, danes pa je ta povezava še bolj trdno dokazana. »Obstruktivna spalna apneja zmerne ali hude stopnje poveča tveganje tako za slabše urejen krvni tlak, srčno in možgansko kap kot za motnje srčnega ritma. Poleg tega pomeni tveganje za sladkorno bolezen. V zadnjih letih je vse več povezav z demenco pa tudi dokazov, da je pogostnost nekaterih vrst raka večja pri bolnikih, ki imajo pomembno stopnjo apneje in pri katerih prihaja do pogostejših padcev koncentracije s kisikom med spanjem,« je pojasnila Kristina Ziherl.
Zakaj smrčimo
Smrčanje je vedno posledica vibracij mehkih struktur nosu in žrela. Na smrčanje sicer vplivajo tudi določene okoliščine: ko smo prehlajeni, smrčimo skoraj vsi, prav tako je vedno pogostejše s staranjem, predvsem zato, ker postanejo mehka tkiva ohlapnejša. Če imamo nepravilnosti v nosu, kot so, denimo, deviacija nosnega pretina, polipi ali povečane nebnice v žrelu, je verjetnost, da bomo smrčali, večja. Po drugi strani pa so še drugi dejavniki: na primer alkohol v večernih urah in prevelika telesna teža.
Kako učinkovito je zdravljenje
Ključno je torej najprej razločiti enostavno smrčanje, kjer ni pridružena spalna apneja, od smrčanja, ki je simptom zanjo. Operativni posegi in druge oblike zdravljenja so namreč drugačni v prvem ali drugem primeru. »Če govorimo o enostavnem smrčanju, so operativni posegi na mehkem nebu razmeroma učinkoviti, predvsem kratko- do srednjeročno. Tudi posegi v nosu, ko gre za nepravilnosti, so lahko učinkoviti. Pri zdravljenju uporabljamo tudi spalne opornice, pripomočke, ki pomagajo, da se mehke strukture žrela stabilizirajo.«
Če gre za zmerno ali hudo obliko obstruktivne spalne apneje, je zdravljenje prvega izbora tako imenovani CPAP-aparat, ki jemlje zrak iz prostora in ga pod določenim tlakom skozi masko vpihuje v naše dihalne poti ter s tem drži naše žrelo odprto. »Bolniki s tem aparatom tudi ne smrčijo ali smrčijo bistveno manj, predvsem pa je njihova spalna apneja stabilizirana. Ko gre za blažjo stopnjo apneje ali bolniki CPAP-aparata ne prenašajo, uporabljamo tudi spalne opornice,« je povedala sogovornica. Operativni posegi so, z izjemo stanj, pri katerih gre za anatomske posebnosti žrela ali obraza (na primer močno povečani nebnici), v primeru obstruktivne spalne apneje najmanj učinkoviti in nepovratni, zato se zanje zdravniki tudi nazadnje odločajo. Ko operirajo takega bolnika, gre za večje posege na območju žrela ali obraznih kosti. A pnevmologinja je ponovno poudarila, da je izjemnega pomena izključiti ali potrditi obstruktivno spalno apnejo, saj je zdravljenje teh dveh težav različno.
Na univerzitetni kliniki na Golniku imajo največji laboratorij za motnje dihanja v spanju v Sloveniji. FOTO: Igor Zaplatil
Bolnike, ki imajo motnje dihanja v spanju, obravnavajo največkrat pulmologi, vendar jim je to področje skupno še z drugimi vejami medicine; tako diagnostiko opravljajo tudi nevrologi, kardiologi, otorinolaringologi. Zdravljenje klinično pomembnih motenj dihanja v spanju je praviloma v domeni prvih. Večino teh motenj zdravijo s terapijo s pozitivnim zračnim tlakom. Pri zdravljenju imajo pomembno vlogo tudi maksilofacialni kirurgi in otorinolaringologi, pri debelih ljudeh dietetiki, debelega bolnika lahko napotijo tudi na bariatrično operacijo. Če je le mogoče, poskušamo bolezen vzročno zdraviti, je dodala Kristina Ziherl.
Na kliniki na Golniku imajo največji laboratorij za motnje dihanja v spanju v Sloveniji in obravnava tovrstnih bolnikov je njihova primarna dejavnost. To seveda ne pomeni, da se z drugimi motnjami spanja ne ukvarjajo; poleg tega imajo njihovi bolniki lahko težave z nespečnostjo, s sindromom nemirnih nog, občasno obravnavajo tudi parasomnije ... »Medicina je usmerjena v bolnika in ne v samo preiskavo. Bolniku ponudimo kompletno diagnostiko,« je še dejala sogovornica.
Štiri skupine motenj dihanja v spanju
Najpogostejša je obstruktivna spalna apneja, ki jo ima 80 odstotkov vseh bolnikov z motnjami dihanja v spanju. Klinično pomembno je prisotna pri desetini odraslih; pogostejša je pri moških, ima jo kar 14 odstotkov odraslih moških in pet odstotkov žensk. Če to prenesemo v konkretne številke, ima v Sloveniji 150.000 ljudi klinično pomembno motnjo dihanja v spanju, ki jo je treba obravnavati in zdraviti. Glede na to, da ima 70 odstotkov bolnikov z obstruktivno spalno apnejo čezmerno telesno težo, lahko pričakujemo dodaten porast števila bolnikov s to boleznijo, saj se število debelih še vedno povečuje.
Druga skupina motenj dihanja so sindromi hipoventilacije v spanju, kjer se iz različnih razlogov zadržuje ogljikov dioksid v telesu. Tretja skupina so sindromi centralne spalne apneje, ki jim je skupno to, da dihalni center med spanjem občasno ne pošilja signalov za dihanje. Četrta skupina motenj pa je hipoksemija v spanju, kjer je edina patološka najdba, ki jo vidimo med diagnostično preiskavo, nizka saturacija kisika med spanjem.
Nove metode
V laboratoriju opravljajo bolnišnično in ambulantno diagnostiko. »Hospitalno opravljamo diagnostično polisomnografijo, ki je najkompleksnejša diagnostična preiskava motenj spanja, s katero merimo več fizioloških parametrov v spanju in tako postavimo najnatančnejšo diagnozo. Izvajamo tudi hospitalno respiratorno poligrafijo na oddelku, kjer se ukvarjamo z akutno in kronično dihalno odpovedjo, saj imajo ti bolniki pogosto motnje dihanja v spanju. Prav tako izvajamo ambulantno diagnostiko, tako imenovano diagnostično respiratorno poligrafijo za bolnike, pri katerih obstaja visok sum na obstruktivno spalno apnejo.«
V zadnjem času se seznanjajo tudi z novo metodo, ki temelji na periferni arterijski tonometriji z oksimetrijo in aktigrafijo. Kar zadeva dodatne možnosti zdravljenja, pa se z maksilofacialnimi kirurgi iz UKC Ljubljana dogovarjajo, da bi začeli tako imenovano stimulacijo hipoglosalnega živca, ki oživčuje oziroma stimulira jezik. Pogosto je namreč vzrok za zaporo žrela med spanjem zapadanje jezika nazaj, s stimulatorji omenjenega živca pa to lahko preprečimo.
