Kriza srednjih let
Če si ravno kupujete harleyja davidsona, postajate fanatični športnik ali se morda ločujete, to ni nujno kriza srednjih let. Če pa je, bo minila.
Odpri galerijo
Študije kažejo, da velika večina ljudi verjame v resničnost tako imenovane krize srednjih let, skoraj polovica odraslih, starejših od 50 let, celo trdi, da so jo preživeli.
Foto Reuters
Kanadski psihoanalitik Elliott Jaques je leta 1957 v Londonu predaval britanskemu psihoanalitičnemu združenju. Pred dvorano, v kateri je sedelo sto njegovih kolegov, je stal nervozen. V zapiskih je namreč prinesel kontroverzno ugotovitev. Na podlagi proučevanja življenja velikih umetnikov je ugotovil, da se pri starosti nekaj več kot trideset let vsem zgodi nekaj prelomnega – umetniška tišina, upad produktivnosti, hipohondrična skrb za zdravje, vsekakor nekakšna tekma s časom.
To obdobje je poimenoval kriza srednjih let. Med drugim je opisal depresivnega 36-letnega pacienta, ki je rekel terapevtu, da se je njegovo življenje »zdelo neskončno pobočje navzgor, na katerem ni nič drugega kot oddaljeno obzorje, zdaj pa se mi zdi, da bo šlo samo še navzdol«. Čeprav je Jacques zatem napisal vsaj ducat knjig, njegovo strokovno področje je bilo proučevanje menedžmenta in korporacij, je leta 2003 umrl kot človek, ki je »izumil« krizo srednjih let.
Toda ali je to mit ali resničnost? Strokovnjaki se strinjajo le o tem, da o nobenem življenjskem obdobju ne kroži toliko dezinformacij kot o srednjih letih. Študije namreč kažejo, da velika večina ljudi verjame v resničnost tako imenovane krize srednjih let (temno obdobje, eskapizem, druga puberteta ...), skoraj polovica odraslih, starejših od 50 let, celo trdi, da so jo preživeli. Britanski in avstralski raziskovalci so v obsežni raziskavi ugotovili, da življenjsko zadovoljstvo pada in doseže najnižjo točko od 40. do 42. leta, potem se spet dvigne. Na splošno se je uveljavila t. i. krivulja sreče v obliki črke U: najsrečnejši smo, ko smo mladi in stari, nesrečni pa vmes.
Skratka, če si ravno kupujete harleyja davidsona, postajate fanatični športnik ali se morda ločujete, to ni nujno kriza srednjih let. Če pa je, bo minila. In ne samo to. Potem bo vse bolje, kot je bilo prej.
To obdobje je poimenoval kriza srednjih let. Med drugim je opisal depresivnega 36-letnega pacienta, ki je rekel terapevtu, da se je njegovo življenje »zdelo neskončno pobočje navzgor, na katerem ni nič drugega kot oddaljeno obzorje, zdaj pa se mi zdi, da bo šlo samo še navzdol«. Čeprav je Jacques zatem napisal vsaj ducat knjig, njegovo strokovno področje je bilo proučevanje menedžmenta in korporacij, je leta 2003 umrl kot človek, ki je »izumil« krizo srednjih let.
Večina verjame
Toda ali je to mit ali resničnost? Strokovnjaki se strinjajo le o tem, da o nobenem življenjskem obdobju ne kroži toliko dezinformacij kot o srednjih letih. Študije namreč kažejo, da velika večina ljudi verjame v resničnost tako imenovane krize srednjih let (temno obdobje, eskapizem, druga puberteta ...), skoraj polovica odraslih, starejših od 50 let, celo trdi, da so jo preživeli. Britanski in avstralski raziskovalci so v obsežni raziskavi ugotovili, da življenjsko zadovoljstvo pada in doseže najnižjo točko od 40. do 42. leta, potem se spet dvigne. Na splošno se je uveljavila t. i. krivulja sreče v obliki črke U: najsrečnejši smo, ko smo mladi in stari, nesrečni pa vmes.
Skratka, če si ravno kupujete harleyja davidsona, postajate fanatični športnik ali se morda ločujete, to ni nujno kriza srednjih let. Če pa je, bo minila. In ne samo to. Potem bo vse bolje, kot je bilo prej.
