Moje pijane črke

Med razmišljanjem, o čem naj pišem za Dobro jutro, sem kje drugje kot na družbenem omrežju po naključju naletela na vabilo k sodelovanju pri tednu »Radi pišemo z roko«. Za strašno ljubiteljico nalivnih peres naravnost spodobno povabilo in takoj sem ugriznila v vabo. Najprej sem odkrila, da pri nas obstaja Društvo Radi pišemo z roko – bog ve, ali sprejemajo nove člane –, v katerem se med drugim borijo z izzivi, ki jih prinaša nenehna uporaba tipkovnice.

Pri sebi opažam, da zanemarjam redno uporabo svinčnika, le sem in tja še nakracam kakšno opombo, ostalo potuje iz glave naravnost v beležko pametnega telefona ali tablice. Redno sicer pošiljam na roko napisane voščilnice za novo leto, za najbližje se potrudim tudi za rojstni dan, in da – sem ena od tistih turistk, ki še vedno kupujejo kartice v krajih, v katerih letujejo. Staromodna, morda celo preživeta navada, a danes sem ob ogledu videa, ki so ga v društvu posneli, da bi ljudem znova priljubili pisanje z roko, izvedela, da ima tovrstno početje kup pozitivnih učinkov.

Ste na primer vedeli, da je pisava kot prstni odtis? Moje »pijane črke«, kakor jih je nekoč opisala sicer meni zelo ljuba učiteljica, že na daleč prepoznavne, bi težko kdo skopiral, in zdaj sem na to celo malce ponosna. Informacije, ki jih napišemo z roko, se nam dlje ohranijo v spominu, velja tudi, da možgani s tem ostanejo v dobri formi.

Predsednica društva Marijana Jazbec je na nacionalni televiziji dejala, da je spoznanje o izvirnosti in neponovljivosti pisave slehernega človeka osupljivo. Tipkovnica nam je omogočila marsikaj, a za določene reči – čestitke, ljubezenska sporočila, tudi pohvale – je pomembno, da jih napišemo lastnoročno. V času, ko je čas ena od največjih vrednot, tako pokažemo človeku, da smo ga opazili in da nam nekaj pomeni.