Napoleon v naših krajih: od mitov do resnice
Napoleon je na prelomu iz 18. v 19. stoletje zaznamoval tudi slovenske kraje; s svojimi bitkami proti avstrijskemu cesarstvu, z vojsko, v katero so bili rekrutirani slovenski naborniki, ter z ustanovitvijo Ilirskih provinc. O tem obdobju so se spletli številni miti oziroma napačne predstave, ki pa sta jih za Delo »na pravo mesto« postavila zgodovinar dr. Janez Šumrada (tudi nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji) ter dr. Luka Vidmar, umetnostni zgodovinar in literarni komparativist z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Navzgor po Soški dolini
Šumrada pritrjuje, da je bil Napoleon leta 1797 v naših krajih. Tistega leta je zmagovita, tako imenovana italijanska armada pod njegovim vrhovnim poveljstvom v vrsti vojaških zmag skozi severno Italijo prečkala Sočo in Napoleon se je ustavil za nekaj dni v Gorici, kjer je poskušal narediti načrt, kako potisniti Avstrijce globlje v osrčje njihovega ozemlja. Del vojske pod vodstvom Jeana Bernardotta, njegovega poznejšega maršala in zatem švedskega kralja, je šel do Ljubljane in naprej čez Trojane, glavnino vojakov pa je vodil Napoleon navzgor po Soški dolini.
Čeprav je po besedah sogovornika Napoleon v zgodovinopisju ena najbolj natančno popisanih osebnosti, pa podrobnosti teh nekaj dni pohoda od Soške doline na Koroško dolgo niso bile pojasnjene. Na tej poti je prespal v Kobaridu, svojega poznejšega glavnega guvernerja Ilirskih provinc Augusta de Marmonta pa v spremstvu poslal v Idrijo, da bil zaplenili vse živo srebro v skladiščih, ga na borzi v Amsterdamu prodali po najvišji ceni ter si razdelili dobiček.
Ko je v Leobnu, severno od Gradca, avstrijski cesar Franc zaprosil za premirje, se je Napoleon ob vrnitvi v Italijo ustavil v Ljubljani. Prespal je v ljubljanskem Škofijskem dvorcu, na kar spominja plošča ob vhodu z datumom: 28. IV. 1797. Z okna se je pokazal ljubljanskim radovednežem, Valentin Vodnik pa je v Lublanskih novicah o tem objavil članek.
Pri zgodbi o Napoleonu sta pomembna tudi zadnja člana velike kranjsko-goriške plemiške družine slovenskega porekla Cobenzl (Kobencelj), ki se je povzpela od mešetarjev iz Štanjela do najvišjega dvornega plemstva. Ludvik Kobencelj se je z Napoleonom leta 1797 pogajal o miru in za Avstrijo dosegel lepe uspehe, vzhodni del nekdanje Beneške republike je s to pogodbo dobila Avstrija, zahodni del pa je prišel pod francosko nadoblast.
Ko je Napoleon drugič zasedel Dunaj leta 1809 in se v jugozahodnem delu avstrijske monarhije odločil oblikovati Ilirske province, je poklical k sebi Ludvikovega bratranca, Filipa Kobencelja, ki je bil nekoč avstrijski veleposlanik v Parizu, s katerim sta se za nekaj ur zaprla v sobo v dvorec Schönbrunn in se intenzivno pogovarjala o tem ozemlju, po odhodu Kobenclja je Napoleon lastnoročno sestavil dekret o ustanovitvi Ilirskih provinc. Kot piše Jernej Kopitar v svojem pismu Žigi Zoisu, je Kobencelj pomembno vplival na Napoleonovo odločitev o ustanovitvi takšne Ilirije, kakršna je bila ustanovljena.
Njegova idrijska ljubezen
Evo Lucijo Cecilijo Viktorijo Emilijo Kraus oziroma Evo, kot si je sama rekla, je Napoleon ugledal v množici radovednežev, ki so ga pričakali na ulicah ob prvi okupaciji Dunaja leta 1805. Šef njegove strežbe je v svojih spominih zapisal, da je bila to najlepša ženska, kar jih je kdaj videl, padla je v oči tudi njegovemu gospodarju, ki je jahal mimo in dal navezati stik z njo.
Večina stvari, ki o njej kroži v slovenski javnosti, je romantizirana podoba, tudi v zgodovinskem romanu z naslovom Pasja grofica: Napoleonova resnična ljubezen je ta podoba v znamenju velike ljubezni. Toda po besedah Šumdrade je imel Napoleon precej takšnih prijateljic in je zanje, še zlasti za tiste, ki so z njim zanosile, dobro poskrbel. Emilija je bila ena od njih.
Rodila je sina, ki so ga takoj dali v posvojitev dunajski meščanski družini brez otrok, pod njihovim priimkom pa je posvojenec v času mladega Franca Jožefa I. postal novinar enega glavnih dunajskih časopisov in pozneje član zgornje (gosposke) zbornice.
Ustanovitev Ilirskih provinc
Napoleon je ocenil strateško pomembnost slovenskega ozemlja, zato so bili ključni cilji ustanovitve Ilirskih provinc po besedah Šumrade odrezati avstrijsko cesarstvo od morja, preprečiti stike z Angleži, ki so v tistem času pomorsko obvladovali Jadran, tudi nadzorovati zunanjo trgovino.
Ta tamponska cona je bila pomembna tudi za zaščito Italije, ki je bila pod Napoleonovim cesarstvom, saj bil je tudi italijanski kralj. V korespondenci s starejšim bratom Jožefom, neapeljskim kraljem in poznejšim španskim, je razvidna njuna stalna skrb, kako zaščititi italijansko nižino pred morebitnimi vojaškimi vdori Avstrijcev, kar se je med vojno 1809 dejansko tudi zgodilo.
Po besedah Luke Vidmarja je Napoleon novo francosko satelitsko državo imenoval po antičnih Ilirih. Za Francoze to ime ni imelo etničnega pomena, saj sprva večinoma niti niso dobro poznali jezikovne in etnične sestave tukajšnjega prebivalstva.
»Kljub temu je francosko poimenovanje spodbudilo pravo vrenje med tukajšnjimi intelektualci. Dubrovniški jezikoslovec Appendini je na primer vztrajal pri prepričanju, da so južni Slovani dejanski nasledniki antičnih Ilirov in da je dubrovniško narečje pravzaprav nekdanji ilirski jezik, ki bi moral biti v uporabi na celotnem ozemlju Ilirskih provinc, Zoisov krog pa je vztrajal pri ločevanju slovenščine in hrvaščine in je skušal ilirizem utemeljiti na znanstveni, jezikoslovni podlagi.«
Enakost pred zakonom, fevdalna družba
Iz tega časa se po besedah Janeza Šumrade ni ohranilo dosti. Vso sodobno zakonodajo, ki jo je francoska oblast v Iliriji vzpostavila, je restavrirana avstrijska oblast odpravila. Veljala je enakost pred zakonom, a družba je bila, kot opominja sogovornik, še vedno fevdalna. Bile so ustanovljene občine z lokalno, a ne popolnoma samostojno samoupravo z župani in občinskimi sveti, torej take, kot so bile ponovno uvedene nato šele po demokratizaciji Avstrije po letu 1848, ko so tudi ostale.
V tem obdobju so bili napisani učbeniki v slovenščini za vse predmete osnovne in nižje srednje šole, po njih so se Slovenci lahko učili vse do leta 1848, šele tedaj je Fran Miklošič začel pisati nove in za posamezne stroke pridobil tudi druge slovenske izobražence. Toda kljub vsemu francoska nadoblast ni ukinila fevdalizma, kar pa je prebivalstvo pričakovalo.
Zaradi tega se je v drugi fazi francoske nadoblasti po letu 1811 začela serija velikih kmečkih uporov pri nas, ki so trajali do konca njihove nadoblasti leta 1813. Zadnji glavni guverner Joseph Fouché je tako po padcu Ilirije v svojem pismu neposredno očital cesarju, da je bila to ključna politična napaka, zaradi katere Francozi nikoli niso mogli pridobiti množic Slovencev na svojo stran.
Sicer pa je bil za to obdobje značilen znatni gospodarski zastoj. Celinska zapora, ki je preprečevala stike z Angleži, ki so v tem času popolnoma obvladovali Jadransko morje, je prekinila tradicionalne gospodarske stike čez Jadran in z Italijo, to pa je občutilo tudi slovensko prebivalstvo, ki se je ukvarjalo s furmanstvom in trgovanjem na Reki in v Trstu.
Propadlo je veliko starih družin, pojavili pa so se nouveaux riches, ki so do bogastva prišli tudi s tihotapljenjem in drugimi nepoštenimi posli. Luka Vidmar k temu dodaja, da si denimo gospodarski imperij Žige Zoisa, ki je živel od prodaje domačih železarskih izdelkov skozi Trst na tuja tržišča, od teh udarcev ni nikoli povsem opomogel.
Za slovensko kulturo je bil po besedah Vidmarja najbrž najpomembnejši dosežek večja vloga slovenščine v šolstvu, ki jo je prej v javnem življenju močno ovirala dominantna nemščina. Posredni učinki ustanovitve Ilirskih provinc pa so se kazali tudi v tem, da je avstrijski cesar Franc I. leta 1811 na liceju v Gradcu ustanovil prvo katedro za slovenski jezik. Po propadu Ilirskih provinc je avstrijski cesar takšno katedro utemeljil še v Ljubljani.
Slovenci v Napoleonovi armadi
Napoleonovo polkovno naborno območje za novo ustanovljeni Ilirski polk so bile Kranjska, Goriška, Trst, zahodna Koroška in del Istre, v tem polku so Slovenci zavzemali tudi položaje podoficirjev in celo oficirjev, a večina slovenskih vojakov je padla na ruski fronti. Glavni nabornik za Ilirski polk je bil poročnik Andrej Lahajnar, najverjetneje iz okolice Tolmina, zanj je znano, da je padel na reki Berezina, ki je bila tako polna trupel, da so jo preživeli vojaki prečkali tako, da so hodili po njih.
»O tej epopeji pripoveduje čudovito slovensko delo, v katerem je dogodke zelo zvesto po rokopisu preživelega Andeja Pajka literariziral Josip Jurčič pod naslovom Spomini starega Slovenca. So pa ti spomini med tujimi raziskovalci oziroma poznavalci tega obdobja doživeli velikanski odziv, ko so izšli v francoskem prevodu,« poudarja Šumrada, ki je v času svoje veleposlaniške funkcije v Parizu pripomogel k temu, da so izšli v francoskem prevodu pri Napoleonovem inštitutu na Sorboni.
Velik odmev je knjiga imela v Rusiji, saj zelo podrobno popisuje trpljenje navadnih vojakov Napoleonove armade med rusko zimo in umikom. Sam je z Adrijanom Kopitarjem o slovenskih nabornikih napisal knjigo Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati. Francoski vojaški nabor v ilirski provinci Kranjski, 1812–1813.
Napoleon in zmotna prepričanja Slovencev
Po besedah Janeza Šumrade Slovenci o Napoleonu pogosto zmotno mislimo, da je postavil slovenščino za učni jezik v osnovnih in nižjih srednjih šolah. »Pariz s tem ni imel nič, to je bila ukrep njegovega nekdanjega pribočnika, ki je postal glavni guverner Ilirskih provinc, maršala Augusta de Marmonta, ki je bil v stiku s slovenskimi in hrvaškim intelektualnim krogom in so ga ti ljudje prepričali, da je uvedba 'jezika dežele', torej slovenščine oziroma hrvaščine v šole nujno potrebna. Ko so v Parizu to izvedeli in ko je bil Marmont zaradi vrste podobnih samovoljnosti odpoklican s sedeža glavnega guvernerja, je osrednja oblast iz Pariza ta ukrep, ki je bil za nas bistven, ukinila, uveljavljen je bil samo eno šolsko leto,« je poudaril.
Napoleonova osrednja pariška vlada je bila po njegovih besedah grobarka tega ukrepa, ne pa tista, ki si je ta ukrep izmislila. Na ljubljanskem Viču je bil park, poimenovan po Marmontu, zdaj poimenovan po italijanskem dirigentu Arturu Toscaniniju, pa tudi Marmontovo ulico, ki je začetni del današnje Jamove, smo v 50. letih ukinili.
