Neubogljiva in neupogljiva
Spomini ženske, ki za nobeno ceno ni hotela biti zapisnikarica.
Odpri galerijo
Jadranka Kosor in Ivo Sanader. FOTO: Nikola Solic/Reuters
Nekdanja hrvaška premierka Jadranka Kosor je napisala spomine, ki se berejo kot iskrena izpoved ženske, ki ji je bilo dano odigrati eno glavnih vlog v visoki hrvaški politiki in ki za nobeno ceno ni hotela postati zapisnikarica. Preden se je podala v politiko, je bila namreč novinarka. Ženska, ki so ji – kot toliko drugim – hoteli narekovati. Jo narediti za zapisnikarico.
Knjigo avtorica posveča deklicam, ki se bojijo … Ki rastejo v okolju, polnem predsodkov, v okolju, ki jih uči, da morajo biti poslušne, ubogljive in upogljive, ker so že po spolu – manjvredne. Zaradi tega, ne zaradi mačev v politiki, se njeni spomini mestoma berejo kot grozljivka.
Kosorjeva izhaja iz revne družine. Na vlaku svobode, ki je leta 1995 vozil proti Kninu, je priljubljeno novinarko opazil predsednik države Franjo Tuđman. Kmalu ji je ponudil drugo mesto v stranki, sledil je politični vzpon do predsednice HDZ in prve hrvaške premierke, nato pa enako bliskovit padec.
A hujši od teh so bili njeni osebni padci: otroštvo brez očeta, življenje z lahkomiselno mamo, nato z babico, njun boj za preživetje, življenje z očimom, dva zakona in beg od moških, ki jo pretepajo. Ki ji dajejo vsak trenutek vedeti, kako malo je vredna. Kako ni dovolj dobra. Ona pa se trudi vsak trenutek dokazovati nasprotno. Pa ji očim kljub temu ubije psičko, pretepa mater in nazadnje leže še v njeno posteljo … Petnajstletnica mu ubeži, a še naprej vse življenje išče potrditev in ljubezen. Večinoma pri napačnih moških …
Sloveniji se v prihodnjih mesecih obeta prelomna raziskava o nasilju nad otroki. Prva v državi, ki nas bo pobarala o zlorabah v otroštvu in poskušala ugotoviti vpliv na življenje v odraslosti. A vse deklice še zdaleč niso kot Jadranke Kosor. Ne odprejo zlahka ne srca ne ust. Zlasti ne spraševalcu, ki ga prvič vidijo. Raje ostajajo ubogljive in upogljive. Ženske za narek. Zapisnikarice.
Knjigo avtorica posveča deklicam, ki se bojijo … Ki rastejo v okolju, polnem predsodkov, v okolju, ki jih uči, da morajo biti poslušne, ubogljive in upogljive, ker so že po spolu – manjvredne. Zaradi tega, ne zaradi mačev v politiki, se njeni spomini mestoma berejo kot grozljivka.
Kosorjeva izhaja iz revne družine. Na vlaku svobode, ki je leta 1995 vozil proti Kninu, je priljubljeno novinarko opazil predsednik države Franjo Tuđman. Kmalu ji je ponudil drugo mesto v stranki, sledil je politični vzpon do predsednice HDZ in prve hrvaške premierke, nato pa enako bliskovit padec.
A hujši od teh so bili njeni osebni padci: otroštvo brez očeta, življenje z lahkomiselno mamo, nato z babico, njun boj za preživetje, življenje z očimom, dva zakona in beg od moških, ki jo pretepajo. Ki ji dajejo vsak trenutek vedeti, kako malo je vredna. Kako ni dovolj dobra. Ona pa se trudi vsak trenutek dokazovati nasprotno. Pa ji očim kljub temu ubije psičko, pretepa mater in nazadnje leže še v njeno posteljo … Petnajstletnica mu ubeži, a še naprej vse življenje išče potrditev in ljubezen. Večinoma pri napačnih moških …
Sloveniji se v prihodnjih mesecih obeta prelomna raziskava o nasilju nad otroki. Prva v državi, ki nas bo pobarala o zlorabah v otroštvu in poskušala ugotoviti vpliv na življenje v odraslosti. A vse deklice še zdaleč niso kot Jadranke Kosor. Ne odprejo zlahka ne srca ne ust. Zlasti ne spraševalcu, ki ga prvič vidijo. Raje ostajajo ubogljive in upogljive. Ženske za narek. Zapisnikarice.
