Neustrašni Lenčica in Josipina
Josipina Turnograjska je dekletom že pred 170 leti sporočila, da so lahko pomemben del družbe – s pravljico o pogumni deklici, ki ne čaka na princa.
Odpri galerijo
Mira Delavec Touhami Josipinino življenje in delo najraje predstavlja kar v prvi osebi, tudi s predstavo Svobodoljubna Slovenka. Foto Gorazd Kavčič
Čeprav se pravljice, v katerih dekleta ne čakajo na princa, ki jih bo popeljal v srečno življenje, temveč usodo vzamejo v svoje roke, zdijo sodobna iznajdba, smo se s takšno v slovenščini lahko pohvalili že leta 1853. Zgodbo o Rožmanovi Lenčici, ki se kljub ljubezni do srčnega izvoljenca Pavla odloči, da bo namesto ostarelega očeta odšla v vojsko in se borila proti Turkom, naposled pa se kot zmagovalka vrne domov in se poroči, je napisala Josipina Urbančič Turnograjska. Pred kratkim je izšla kot slikanica v priredbi ddr. Mire Delavec Touhami in z ilustracijami Jelke Godec Schmidt. Kakšna sta njen pomen in sporočilnost, bodo danes ob 12. uri spregovorili v čitalnici Rokopisne zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
S pravljico Rožmanova Lenčica je Josipina Turnograjska zaznamovala slovenski in evropski pravljični prostor, saj gre za prvi tovrstni motiv o deklici junakinji pri nas. Po mnenju slovenske literarne zgodovinarke, profesorice dr. Milene Mileve Blažić, so se z njeno objavo slovenske pravljičarke »uradno« sinhrono vključile v evropske tokove ženskega pravljičarstva. Rožmanova Lenčica ima v mednarodnem indeksu pravljic številko ATU 514 sprememba spola (ang. the shift of sex), znano pod imeni motiv junaško/preoblečene/vojaške deklice. Lenčica se je namreč preoblekla v mladega vojaka, česar pa njeni soborci niso razkrinkali, saj je predvidela vsa preverjanja njihove sumničavosti.
Literarna zgodovinarka (z doktoratom tudi iz prava) ddr. Mira Delavec Touhami, ki se že dve desetletji posveča proučevanju Josipininega življenja in dela in je poskrbela, da je Lenčica prišla med bralce, dodaja, da je Josipina že pred 170 leti dala veljavo dekletom oziroma ženskam; da so pomemben del družbe, so pogumne in imajo veliko srce do naroda. Za izdajo v slikanici so se v Kulturnem društvu Josipine Turnograjske odločili, ker se jim je zdela med skupno 38 njenimi zgodbami večplastna in primerna za vse generacije. »Prikazuje nas v naši izjemnosti, kdo smo kot narod, kaj nas loči od drugih, kaj nas zanima. Ponudi nam razmišljanje o nas samih, ljubezni do jezika in kulturne dediščine. S to pravljico, ki jo je Josipina napisala po ljudski pesmi, smo mladim želeli približati dragoceno literarno izročilo pa tudi sporočilo, naj pogumno sledijo svojim željam,« je povzela sogovornica, tudi ustanoviteljica društva.
Josipina Turnograjska je ustvarjala v obdobju, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega so bili do takrat ustvarjalci moški, zato je bil njen preboj na slovensko literarno področje še toliko težji. Čeprav je umrla že pred svojim 21. rojstnim dnem (po rojstvu mrtvega otroka), je poleg 38 povestic napisala še štiri pesmi in zložila nekaj skladb, zato danes slovi kot prva slovenska pisateljica, pesnica, skladateljica, pianistka in pravljičarka.
Pri ustvarjanju jo je vodila velika želja, da bi v duhu pomladi narodov tudi sama nekaj prispevala narodu. Kot ženska in pisateljica je bila zelo cenjena celo na ruskem dvoru, v Bolgariji in na Slovaškem. Da je prodrla tako daleč, gre zasluga krogu prijateljev njenega poznejšega moža Lovra Tomana, ki so se navdušili nad njenim ustvarjanjem. A sama je ostajala skromna.
Tudi ljubezen med Josipino in Tomanom, pravnikom, pesnikom in pozneje poslancem v dunajskem državnem zboru, se je porodila s pomočjo Tomanovega prijatelja Lovra Pintarja, kaplana, ki je kot zasebni učitelj poučeval Josipino. On je bil, kot je zapisala v pismih, tisti, ki jo je spodbudil k literarnemu ustvarjanju. Veliko je brala, tudi tuji tisk, in predvsem veliko pisala – svojemu izbrancu Tomanu.
Čeprav jo je tik pred njenim nesrečnim koncem življenja razočaral, saj je bila njuna poroka, predvidena 24. avgusta 1853, zaradi Lovrovih zahtev po višji doti prestavljena, se je potem, ko je njen stric Fidelis Terpinc doti dodal še 6000 goldinarjev, mesec dni pozneje le oženil z njo v kapeli gradu na Turn pri Preddvoru, od koder je bila doma.
Preden sta postala mož in žena, sta si pisala vsak dan. Od leta 1850 in 1853 sta si izmenjala osupljivih 1166 pisem, ki obsegajo med 20 in 35 strani, prav iz njih pa je Mira Delavec Touhami dodobra spoznala mlado grajsko damo. Branje pisem ji je vzelo leto dni, a prav v njih je začutila sporočilnost Josipininih del.
»Spoznala sem jo predvsem kot izjemno žensko, ki je narodu poskušala vliti poguma. Ne glede na to, da je literarna zgodovina njena dela označila za preprosta, me je navdušila, da je pisala izključno v slovenskem jeziku, čeprav to sredi 19. stoletja ni bilo običajno, sploh ne med ljudmi njenega stanu; meščanstvo si je dopisovalo v nemščini. Prevzel me je njen čudoviti, poetični jezik, v katerem razkriva tudi, kako so živeli v tistem času. Kljub temu da je imela le 18 let, je premogla izjemen filozofski način razmišljanja, prevzela me je z odprtostjo, širino, izjemnostjo in karizmatičnostjo, hkrati preprostostjo in skromnostjo. Ni bila tipična salonska dama. Rada je hodila na sprehode v naravo, gojila rože na svojem vrtu. Želim si, da bi jo Slovenci bolje spoznali in jo vzeli za svojo.«
Josipina Turnograjska ni le njen znanstveni projekt (med drugim je doktorirala iz njene vloge pri oblikovanju slovenske literature v 19. stoletju in izdala več monografij), njena sporočila bo širila, dokler bo živa: »Njeno zgodbo zelo rada predstavljam v prvi osebi, v bidermajerskih kostumih, sešitih po tedanjih modnih katalogih, in s svojo predstavo Svobodoljubna Slovenka. V načrtu je tudi obisk slovenske skupnosti v Buenos Airesu, a nam je novi koronavirus prekrižal načrte,« pripoveduje.
Že pred desetletjem je Josipino zaigrala v dokumentarni seriji RTV Kako živijo gradovi, podobnosti pa vidi v ljubezni do slovenščine in slovenstva, ki jo že desetletje razširja kot učiteljica dopolnilnega pouka med slovenskimi izseljenci v bližini Mannheima v Nemčiji, zadnjih petnajst let se posveča tudi pomoči revnim nomadskim prebivalcem na severu Afrike, predvsem Tuaregom (ki jim pripada tudi njen mož Abdelkader Touhami). Zdaj pripravlja že svoj tretji doktorat iz prava na temo Tuaregov, pri čemer poudarja, da bi želela s svojim znanjem in izkušnjami obogatiti slovenski prostor.
Josipinino dediščino ohranja društvo tudi z natečajem za najboljše ljubezensko pismo v Sloveniji, ki so ga letos razpisali že deveto leto zapored in s katerim k pisanju spodbudijo med 200 in 400 mladih. Še do 27. septembra lahko oddajo svojo ljubezensko pismo svobodi, saj nas je pandemično leto, ki ni lahko in še vedno vztraja z omejitvami, zelo zaznamovalo. »Aktualnost Josipine Turnograjske se kaže tudi v tem, da se ob njenih opisih, zlasti narave, spomnimo in cenimo, kar nam je dano in za kar smo hvaležni – za prečudovito Slovenijo, slovenščino, da se povezujemo med seboj, smo strpni, cenimo kulturno dediščino naroda, saj tako bogatimo drug drugega, kar je poudarjala tudi ona,« je povzela Mira Delavec Touhami, ki je tako kot Josipina Urbančič Turnograjska doma iz okolice Preddvora.
Rožmanova Lenčica je pred nedavnim po 167 letih znova prišla med bralce. Foto Promocijsko gradivo
S pravljico Rožmanova Lenčica je Josipina Turnograjska zaznamovala slovenski in evropski pravljični prostor, saj gre za prvi tovrstni motiv o deklici junakinji pri nas. Po mnenju slovenske literarne zgodovinarke, profesorice dr. Milene Mileve Blažić, so se z njeno objavo slovenske pravljičarke »uradno« sinhrono vključile v evropske tokove ženskega pravljičarstva. Rožmanova Lenčica ima v mednarodnem indeksu pravljic številko ATU 514 sprememba spola (ang. the shift of sex), znano pod imeni motiv junaško/preoblečene/vojaške deklice. Lenčica se je namreč preoblekla v mladega vojaka, česar pa njeni soborci niso razkrinkali, saj je predvidela vsa preverjanja njihove sumničavosti.
Za vse generacije
Literarna zgodovinarka (z doktoratom tudi iz prava) ddr. Mira Delavec Touhami, ki se že dve desetletji posveča proučevanju Josipininega življenja in dela in je poskrbela, da je Lenčica prišla med bralce, dodaja, da je Josipina že pred 170 leti dala veljavo dekletom oziroma ženskam; da so pomemben del družbe, so pogumne in imajo veliko srce do naroda. Za izdajo v slikanici so se v Kulturnem društvu Josipine Turnograjske odločili, ker se jim je zdela med skupno 38 njenimi zgodbami večplastna in primerna za vse generacije. »Prikazuje nas v naši izjemnosti, kdo smo kot narod, kaj nas loči od drugih, kaj nas zanima. Ponudi nam razmišljanje o nas samih, ljubezni do jezika in kulturne dediščine. S to pravljico, ki jo je Josipina napisala po ljudski pesmi, smo mladim želeli približati dragoceno literarno izročilo pa tudi sporočilo, naj pogumno sledijo svojim željam,« je povzela sogovornica, tudi ustanoviteljica društva.
Edina fotografija Josipine Urbančič Turnograjske je bila objavljena v reviji Dom in svet, hrani jo Rokopisna zbirka NUK.
Josipina Turnograjska je ustvarjala v obdobju, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega so bili do takrat ustvarjalci moški, zato je bil njen preboj na slovensko literarno področje še toliko težji. Čeprav je umrla že pred svojim 21. rojstnim dnem (po rojstvu mrtvega otroka), je poleg 38 povestic napisala še štiri pesmi in zložila nekaj skladb, zato danes slovi kot prva slovenska pisateljica, pesnica, skladateljica, pianistka in pravljičarka.
Pri ustvarjanju jo je vodila velika želja, da bi v duhu pomladi narodov tudi sama nekaj prispevala narodu. Kot ženska in pisateljica je bila zelo cenjena celo na ruskem dvoru, v Bolgariji in na Slovaškem. Da je prodrla tako daleč, gre zasluga krogu prijateljev njenega poznejšega moža Lovra Tomana, ki so se navdušili nad njenim ustvarjanjem. A sama je ostajala skromna.
Več kot tisoč ljubezenskih pisem
Tudi ljubezen med Josipino in Tomanom, pravnikom, pesnikom in pozneje poslancem v dunajskem državnem zboru, se je porodila s pomočjo Tomanovega prijatelja Lovra Pintarja, kaplana, ki je kot zasebni učitelj poučeval Josipino. On je bil, kot je zapisala v pismih, tisti, ki jo je spodbudil k literarnemu ustvarjanju. Veliko je brala, tudi tuji tisk, in predvsem veliko pisala – svojemu izbrancu Tomanu.
Čeprav jo je tik pred njenim nesrečnim koncem življenja razočaral, saj je bila njuna poroka, predvidena 24. avgusta 1853, zaradi Lovrovih zahtev po višji doti prestavljena, se je potem, ko je njen stric Fidelis Terpinc doti dodal še 6000 goldinarjev, mesec dni pozneje le oženil z njo v kapeli gradu na Turn pri Preddvoru, od koder je bila doma.
Josipina Turnograjska ni le znanstveni projekt ddr. Mire Delavec Touhami, njena sporočila bo širila, dokler bo živa, poudarja. Foto Blaž Samec
Preden sta postala mož in žena, sta si pisala vsak dan. Od leta 1850 in 1853 sta si izmenjala osupljivih 1166 pisem, ki obsegajo med 20 in 35 strani, prav iz njih pa je Mira Delavec Touhami dodobra spoznala mlado grajsko damo. Branje pisem ji je vzelo leto dni, a prav v njih je začutila sporočilnost Josipininih del.
»Spoznala sem jo predvsem kot izjemno žensko, ki je narodu poskušala vliti poguma. Ne glede na to, da je literarna zgodovina njena dela označila za preprosta, me je navdušila, da je pisala izključno v slovenskem jeziku, čeprav to sredi 19. stoletja ni bilo običajno, sploh ne med ljudmi njenega stanu; meščanstvo si je dopisovalo v nemščini. Prevzel me je njen čudoviti, poetični jezik, v katerem razkriva tudi, kako so živeli v tistem času. Kljub temu da je imela le 18 let, je premogla izjemen filozofski način razmišljanja, prevzela me je z odprtostjo, širino, izjemnostjo in karizmatičnostjo, hkrati preprostostjo in skromnostjo. Ni bila tipična salonska dama. Rada je hodila na sprehode v naravo, gojila rože na svojem vrtu. Želim si, da bi jo Slovenci bolje spoznali in jo vzeli za svojo.«
Delita si mnoge podobnosti
Josipina Turnograjska ni le njen znanstveni projekt (med drugim je doktorirala iz njene vloge pri oblikovanju slovenske literature v 19. stoletju in izdala več monografij), njena sporočila bo širila, dokler bo živa: »Njeno zgodbo zelo rada predstavljam v prvi osebi, v bidermajerskih kostumih, sešitih po tedanjih modnih katalogih, in s svojo predstavo Svobodoljubna Slovenka. V načrtu je tudi obisk slovenske skupnosti v Buenos Airesu, a nam je novi koronavirus prekrižal načrte,« pripoveduje.
Josipina in Mira si delita mnogo podobnosti. Foto Tadej Majhenič
Že pred desetletjem je Josipino zaigrala v dokumentarni seriji RTV Kako živijo gradovi, podobnosti pa vidi v ljubezni do slovenščine in slovenstva, ki jo že desetletje razširja kot učiteljica dopolnilnega pouka med slovenskimi izseljenci v bližini Mannheima v Nemčiji, zadnjih petnajst let se posveča tudi pomoči revnim nomadskim prebivalcem na severu Afrike, predvsem Tuaregom (ki jim pripada tudi njen mož Abdelkader Touhami). Zdaj pripravlja že svoj tretji doktorat iz prava na temo Tuaregov, pri čemer poudarja, da bi želela s svojim znanjem in izkušnjami obogatiti slovenski prostor.
Josipinino dediščino ohranja društvo tudi z natečajem za najboljše ljubezensko pismo v Sloveniji, ki so ga letos razpisali že deveto leto zapored in s katerim k pisanju spodbudijo med 200 in 400 mladih. Še do 27. septembra lahko oddajo svojo ljubezensko pismo svobodi, saj nas je pandemično leto, ki ni lahko in še vedno vztraja z omejitvami, zelo zaznamovalo. »Aktualnost Josipine Turnograjske se kaže tudi v tem, da se ob njenih opisih, zlasti narave, spomnimo in cenimo, kar nam je dano in za kar smo hvaležni – za prečudovito Slovenijo, slovenščino, da se povezujemo med seboj, smo strpni, cenimo kulturno dediščino naroda, saj tako bogatimo drug drugega, kar je poudarjala tudi ona,« je povzela Mira Delavec Touhami, ki je tako kot Josipina Urbančič Turnograjska doma iz okolice Preddvora.
