Pink chanel gorbachev iz garderobe Margaret Thatcher
Največ oblek Železne lady je nosilo imeni sovjetskega in ameriškega voditelja, Mihaila Gorbačova in Ronalda Reagana
Odpri galerijo
Leta 1988 z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom v Ovalni pisarni Bele hiše Foto Wikipedija
Te dni je zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov praznoval 89. rojstni dan, iz arhivov ene njegovih največjih zahodnih zaveznic, (zdaj že pokojne) konservativne britanske premierke Margaret Thatcher, so prišle zanimive podrobnosti. Največ svojih oblačil je namreč poimenovala po njem, sledila sta mu ameriški predsednik Ronald Reagan in novinar BBC Terry Wogan. Ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu st., nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu in francoskemu predsedniku Françoisu Mitterrandu take časti – pričakovano – ni namenila.
Ko je Margaret Thatcher v začetku leta 1990 za manj kot minuto nastopila v britanski televizijski žajfnici Coronation Street, je nosila rožnati chanelov kostim z oznako »pink chanel gorbachev«, pri črni opravi s srečanja s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem st. pa je pisalo le »črna dolgočasna obleka«. Tudi oprava ob srečanju istega leta s francoskim predsednikom Françoisom Mitterrandom v Waddesdon Parku je bila označena kot zgolj »Waddesdon«, še celo kostim, v katerem je 28. novembra 1990 britanski kraljici Elizabeti II. ponudila odstop, je bil zaveden kot »burgundsko rdeč new york na w žametast ovratnik«, je nekaj primerov navedel raziskovalec njene garderobe Chris Collins iz fundacije Margaret Thatcher.
Prepričan, da je železna lady začela voditi svoj oblačilni dnevnik leta 1988. To je bilo leto zatem, ko je obiskala Moskvo in »pognala svojo oblačilno operacijo«, saj se je ob tej zgodovinski turneji v Sovjetski zvezi »nenadoma zavedla moči oblačil, rada se je pokazala, glamur je bil njen pristop h končanju hladne vojne«. Temu bi poznavalci zagotovo stežka pritrdili, tehtnejše odgovore pa ponuja biografija Charlesa Moora na skoraj 3000 straneh.
Kako zelo je že ob svojem prvem obisku navdušila Ruse, se je ob njeni smrti 8. aprila 2013 za Guardian živo spominjal sovjetski voditelj Mihail Gorbačov: »Očarala me je s svojim znanjem o našem napredku, razumevanjem sprememb, ki so se tedaj dogajale, s sposobnostjo, da jih je realistično ocenila, in pripravljenostjo, da z nami deli izkušnje, ki jih je poimenovana 'moja lastna perestrojka'. Rada se je pogovarjala z običajnimi ljudmi – ne samo v Moskvi, ampak tudi na obrobju mesta, kjer jo je pozdravljalo na stotine ljudi. Obiskala je tudi Zagorsk in enega najpomembnejših duhovnih centrov Ruske pravoslavne cerkve, potem pa odpotovala v Gruzijo. Da so jo prebivalci pozdravili tako toplo in z iskrenim zanimanjem, da so bili tako odprti do železne lady, ji je vidno ugajalo. Mislim, da ji je to poklonilo drugačen pogled na našo državo in prebivalce.«
Prav ti njeni moskovski kompleti so jo po pisanju modne urednice pri Financial Timesu Jo Ellison uvrstili tudi na seznam najbolje oblečenih na svetu, tja pa se je konec 80. let zavihtela še dvakrat. In poleg princese Diane postala ena od modnih ikon 80. let. Podpirala je britansko modno industrijo. Za njene bluze s pentljami, ki so se v zadnjem času vrnile v modo, je bil pristojen krojač pri znani veleblagovnici Liberty, gospod Hong, za njene kostime krojač Alan Spencer pri angleški tradicionalni prestižni znamki Aquascutum. Njen strogo polikani videz so poleg bluz mehčale še biserne ogrlice in torbice. Pravokotna torbica stare angleške znamke Asprey je postala njen zaščitni znak, tako kot je bila cigara pri njenem predhodniku, siru Winstonu Churchillu.
Za modo pa tudi dogodke, kot je britanski teden mode, se je kot hči poklicne šivilje (Margaret je v Oxfordu najprej diplomirala iz kemije, nato še iz prava) zanimala že prej, v svojem drugem mandatu pa je spoznala, da je to resna politika. Svoji hčerki Carol je pogosto govorila, da ljudje od nje kot premierke pričakujejo, da se oblači kot direktorica in da temu tudi zares sledi. »Bistvo lepo oblečene ženske pa je, da nikoli ni pretirano,« je dejala.
Za izbor njene garderobe je od leta 1987 skrbela Margaret King, tudi direktorica tradicionalne prestižne angleške znamke Aquascutum, ki naj bi uvedla režim vodenja oblačilnega dnevnika. Tu je bila še Cyntia Crawford »Crawfie«, njena desna roka, prijateljica in osebna asistentka, s katero je Thatcherjeva v tesnih stikih ostala tudi pozneje. V britanski izdaji Vogua pred več kot desetletjem, ko je baronico Thatcher zadnjič za to revijo fotografiral slavni Mario Testino, je Crawfordova razkrila, da je bila njena garderoba vselej skrbno načrtovana. »Ob 6.30 sva se usedli in se pogovarjali, nekaj popili in prečesali urnik. Moto lady T je bil, da nikoli ne kaže zapraviti minute. In v 80. letih, ko je bila premierka, in nato v 90., ko je bila na turnejah zaradi predavanj, sem jo lahko oblekla v štirih minutah. Takrat so oblačila imela oznake. Ko je v zelenem plašču obiskala Prago, je postal »praga zelen«.
Ko sva šli na turneje po tujini, sem izbrala le črne ali modre dodatke, saj se je morala preobleči tri- ali štirikrat na dan, in to je poenostavilo vse skupaj,« je zaupala. Crawfordova je iz njene garderobe izločila bluze s pentljami in vpeljala žive barve, a konservativna voditeljica na domačih tleh praviloma nikoli ni nosila rdeče, barve laburistične stranke, četudi je bila v njej najbolj všeč svojemu možu Denisu Thatcherju, s katerim je bila kot njegova druga žena poročena 52 let. Imela sta dvojčka, Marka in Carol. Tudi njena stilistka Crawfordova je nikoli ni videla v bolj sproščenih oblačilih, niti v hlačah ne. Ob vikendih je nosila preproste obleke in pletene komplete.
Leta 1976 jo je novinar Jurij Gavrilov v sovjetskem časopisu obrambnega ministrstva Krasnaya Zvezda krstil za železno lady, in ko je to prišlo v zahodni tisk, je že po tednu dni tako začela imenovati še sama sebe. Na strankarski večerji pred konservativci v Finchleyju je dejala: »Stojim pred vami v svoji rdeči večerni zvezdniški obleki, rahlo naličena in z valovito pričesko, železna lady zahodnega sveta … Če tako želijo interpretirati mojo obrambo vrednot in svobode, temeljnih za naš način življenja.« Ta status si je v naslednjem desetletju utrdila s svojo politiko, s katero je med drugim spodbujala razredni boj, deregulacijo, privatizacijo in prosti trg.
Crawfordova je z mislijo na morebitno prihodnjo retrospektivno razstavo v muzeju Viktorije in Alberta shranila kombinacije, v katerih je prva britanska premierka, ki je bila na položaju enajst let, najdlje v stopetdesetih letih, pisala tudi svetovno zgodovino. Toda v muzeju so leta 2015 zavrnili neuradno ponudbo, češ da bi bili ti kosi politične zgodovine primernejši za kakšno drugo zbirko, da sami zbirajo kronološko zgodovino mode in kupujejo izjemne primerke tako z vidika estetike kot tehničnega vidika. Decembra 2015, v letu, ko bi Thatcherjeva praznovala 90. rojstni dan, so na dražbo pri Christie's poslali 400 zgodovinskih in osebnih predmetov, ki so navrgli izkupiček v višini skoraj 3,3 milijona funtov.
Leto zatem in po plazu kritik mnogih znanih konservativcev, med njimi tedanjega župana Borisa Johnsona in kulturnega sekretarja Johna Whittingdala, pa so v muzeju Viktorije in Alberta le pripravili razstavo. Muzej je vztrajal, da niso zavrnili uradne ponudbe njene družine in da naj bi dobili le neuradno. Naposled je družina njena najbolj znana oblačila muzeju donirala in tako so postala del nacionalne zbirke oblačil. Kakor je tedaj povzela kustosinja Claire Wilcox, so oblačila Margaret Thatcher odsevala, kako je svojo garderobo uporabljala kot strateško orodje za prezentiranje moči in vlivanje zaupanja. Lani so pri Christie's prodali še skoraj 170 njenih predmetov.
Kot je te dni še razkril raziskovalec njene garderobe Chris Collins, so bila oblačila Margaret Thatcher v veliko veselje in tudi po tem, ko ni bila več na položaju, je skrbno pazila nanja. »Shranjena jih je imela v veliki sobi, visela so vsako v svoji vreči z zadrgo in imenom ter v vrsti. Bilo je okoli dvesto kompletov. Ne glede na njihovo veliko število je vedela za vsako, o tem ni dvoma. Ljubeče je skrbela zanje.«
Ko je Margaret Thatcher v začetku leta 1990 za manj kot minuto nastopila v britanski televizijski žajfnici Coronation Street, je nosila rožnati chanelov kostim z oznako »pink chanel gorbachev«, pri črni opravi s srečanja s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem st. pa je pisalo le »črna dolgočasna obleka«. Tudi oprava ob srečanju istega leta s francoskim predsednikom Françoisom Mitterrandom v Waddesdon Parku je bila označena kot zgolj »Waddesdon«, še celo kostim, v katerem je 28. novembra 1990 britanski kraljici Elizabeti II. ponudila odstop, je bil zaveden kot »burgundsko rdeč new york na w žametast ovratnik«, je nekaj primerov navedel raziskovalec njene garderobe Chris Collins iz fundacije Margaret Thatcher.
Mihail Gorbačov se je z Margaret Thatcher prvič srečal decembra 1984. Ob kaminu v premierkini rezidenci Chequers se je, kot se je spominjal ob njeni smrti, kljub ideološkim razhajanjem rodil njun zavezniški odnos. Foto Stringer/ Reuters
Prepričan, da je železna lady začela voditi svoj oblačilni dnevnik leta 1988. To je bilo leto zatem, ko je obiskala Moskvo in »pognala svojo oblačilno operacijo«, saj se je ob tej zgodovinski turneji v Sovjetski zvezi »nenadoma zavedla moči oblačil, rada se je pokazala, glamur je bil njen pristop h končanju hladne vojne«. Temu bi poznavalci zagotovo stežka pritrdili, tehtnejše odgovore pa ponuja biografija Charlesa Moora na skoraj 3000 straneh.
Ikona 80. let
Kako zelo je že ob svojem prvem obisku navdušila Ruse, se je ob njeni smrti 8. aprila 2013 za Guardian živo spominjal sovjetski voditelj Mihail Gorbačov: »Očarala me je s svojim znanjem o našem napredku, razumevanjem sprememb, ki so se tedaj dogajale, s sposobnostjo, da jih je realistično ocenila, in pripravljenostjo, da z nami deli izkušnje, ki jih je poimenovana 'moja lastna perestrojka'. Rada se je pogovarjala z običajnimi ljudmi – ne samo v Moskvi, ampak tudi na obrobju mesta, kjer jo je pozdravljalo na stotine ljudi. Obiskala je tudi Zagorsk in enega najpomembnejših duhovnih centrov Ruske pravoslavne cerkve, potem pa odpotovala v Gruzijo. Da so jo prebivalci pozdravili tako toplo in z iskrenim zanimanjem, da so bili tako odprti do železne lady, ji je vidno ugajalo. Mislim, da ji je to poklonilo drugačen pogled na našo državo in prebivalce.«
Margaret Thatcher Foto Wikipedija
Prav ti njeni moskovski kompleti so jo po pisanju modne urednice pri Financial Timesu Jo Ellison uvrstili tudi na seznam najbolje oblečenih na svetu, tja pa se je konec 80. let zavihtela še dvakrat. In poleg princese Diane postala ena od modnih ikon 80. let. Podpirala je britansko modno industrijo. Za njene bluze s pentljami, ki so se v zadnjem času vrnile v modo, je bil pristojen krojač pri znani veleblagovnici Liberty, gospod Hong, za njene kostime krojač Alan Spencer pri angleški tradicionalni prestižni znamki Aquascutum. Njen strogo polikani videz so poleg bluz mehčale še biserne ogrlice in torbice. Pravokotna torbica stare angleške znamke Asprey je postala njen zaščitni znak, tako kot je bila cigara pri njenem predhodniku, siru Winstonu Churchillu.
Preberite še:
Dianina (modna) zgodba
Dianina (modna) zgodba
Za modo pa tudi dogodke, kot je britanski teden mode, se je kot hči poklicne šivilje (Margaret je v Oxfordu najprej diplomirala iz kemije, nato še iz prava) zanimala že prej, v svojem drugem mandatu pa je spoznala, da je to resna politika. Svoji hčerki Carol je pogosto govorila, da ljudje od nje kot premierke pričakujejo, da se oblači kot direktorica in da temu tudi zares sledi. »Bistvo lepo oblečene ženske pa je, da nikoli ni pretirano,« je dejala.
Margaret King in Cyntia Crawford
Za izbor njene garderobe je od leta 1987 skrbela Margaret King, tudi direktorica tradicionalne prestižne angleške znamke Aquascutum, ki naj bi uvedla režim vodenja oblačilnega dnevnika. Tu je bila še Cyntia Crawford »Crawfie«, njena desna roka, prijateljica in osebna asistentka, s katero je Thatcherjeva v tesnih stikih ostala tudi pozneje. V britanski izdaji Vogua pred več kot desetletjem, ko je baronico Thatcher zadnjič za to revijo fotografiral slavni Mario Testino, je Crawfordova razkrila, da je bila njena garderoba vselej skrbno načrtovana. »Ob 6.30 sva se usedli in se pogovarjali, nekaj popili in prečesali urnik. Moto lady T je bil, da nikoli ne kaže zapraviti minute. In v 80. letih, ko je bila premierka, in nato v 90., ko je bila na turnejah zaradi predavanj, sem jo lahko oblekla v štirih minutah. Takrat so oblačila imela oznake. Ko je v zelenem plašču obiskala Prago, je postal »praga zelen«.
Z ameriškim predsednikom Georgeem Bushem starejšim Foto AFP
Ko sva šli na turneje po tujini, sem izbrala le črne ali modre dodatke, saj se je morala preobleči tri- ali štirikrat na dan, in to je poenostavilo vse skupaj,« je zaupala. Crawfordova je iz njene garderobe izločila bluze s pentljami in vpeljala žive barve, a konservativna voditeljica na domačih tleh praviloma nikoli ni nosila rdeče, barve laburistične stranke, četudi je bila v njej najbolj všeč svojemu možu Denisu Thatcherju, s katerim je bila kot njegova druga žena poročena 52 let. Imela sta dvojčka, Marka in Carol. Tudi njena stilistka Crawfordova je nikoli ni videla v bolj sproščenih oblačilih, niti v hlačah ne. Ob vikendih je nosila preproste obleke in pletene komplete.
Železna lady
Leta 1976 jo je novinar Jurij Gavrilov v sovjetskem časopisu obrambnega ministrstva Krasnaya Zvezda krstil za železno lady, in ko je to prišlo v zahodni tisk, je že po tednu dni tako začela imenovati še sama sebe. Na strankarski večerji pred konservativci v Finchleyju je dejala: »Stojim pred vami v svoji rdeči večerni zvezdniški obleki, rahlo naličena in z valovito pričesko, železna lady zahodnega sveta … Če tako želijo interpretirati mojo obrambo vrednot in svobode, temeljnih za naš način življenja.« Ta status si je v naslednjem desetletju utrdila s svojo politiko, s katero je med drugim spodbujala razredni boj, deregulacijo, privatizacijo in prosti trg.
Naposled le razstava
Crawfordova je z mislijo na morebitno prihodnjo retrospektivno razstavo v muzeju Viktorije in Alberta shranila kombinacije, v katerih je prva britanska premierka, ki je bila na položaju enajst let, najdlje v stopetdesetih letih, pisala tudi svetovno zgodovino. Toda v muzeju so leta 2015 zavrnili neuradno ponudbo, češ da bi bili ti kosi politične zgodovine primernejši za kakšno drugo zbirko, da sami zbirajo kronološko zgodovino mode in kupujejo izjemne primerke tako z vidika estetike kot tehničnega vidika. Decembra 2015, v letu, ko bi Thatcherjeva praznovala 90. rojstni dan, so na dražbo pri Christie's poslali 400 zgodovinskih in osebnih predmetov, ki so navrgli izkupiček v višini skoraj 3,3 milijona funtov.
Leto zatem in po plazu kritik mnogih znanih konservativcev, med njimi tedanjega župana Borisa Johnsona in kulturnega sekretarja Johna Whittingdala, pa so v muzeju Viktorije in Alberta le pripravili razstavo. Muzej je vztrajal, da niso zavrnili uradne ponudbe njene družine in da naj bi dobili le neuradno. Naposled je družina njena najbolj znana oblačila muzeju donirala in tako so postala del nacionalne zbirke oblačil. Kakor je tedaj povzela kustosinja Claire Wilcox, so oblačila Margaret Thatcher odsevala, kako je svojo garderobo uporabljala kot strateško orodje za prezentiranje moči in vlivanje zaupanja. Lani so pri Christie's prodali še skoraj 170 njenih predmetov.
Na svoji zadnji strankarski konvenciji v Brightonu oktobra 1988, decembra 1990 je kraljici Elizabeti II. ponudila odstop.
Kot je te dni še razkril raziskovalec njene garderobe Chris Collins, so bila oblačila Margaret Thatcher v veliko veselje in tudi po tem, ko ni bila več na položaju, je skrbno pazila nanja. »Shranjena jih je imela v veliki sobi, visela so vsako v svoji vreči z zadrgo in imenom ter v vrsti. Bilo je okoli dvesto kompletov. Ne glede na njihovo veliko število je vedela za vsako, o tem ni dvoma. Ljubeče je skrbela zanje.«
