Nedavna uspešna rešitev delfina iz mreže pred Piranom je še en kamenček v mozaiku prizadevanja za preprečevanje nesrečnih interakcij med človekom in naravo, v tem primeru med ribiči in delfini, nam je potrdil vodja slovenskega društva za morske sesalce Morigenos Tilen Genov. Zaradi zelo usklajene akcije med Akvarijem Piran, Morigenosom in ribiči bodo namreč lahko spremljali, kako je vplival zaplet na delfina in kako se je ujel, kar lahko vsaj malo prispeva k preprečevanju takih dogodkov.

Študentje tretjega letnika varstvene biologije na Famnitu Univerze na Primorskem si bodo verjetno za vse življenje zapomnili terenske vaje na morju pred Piranom. Kakšnih osem od njih so nanje popeljali trije zaposleni iz Akvarija Piran. Komaj so nekaj po deveti uri zjutraj zapluli iz piranskega pristanišča, so dobro miljo pred Piranom na mirni gladini zagledali nekaj nenavadnega.

»Najprej sem se ustrašil, da ni morda truplo enega od dveh izginulih umaških ribičev. Potem sem ugibal, ali je želva kareta, toda Manja Rogelja me je opozorila na rilček. V tistem smo se zavedeli, da gre za delfina v nenavadnem položaju. Morje je bilo povsem gladko, žival je hlastala za zrakom in se potopila. V času našega reševanja je prišel trikrat na površje in se trikrat potopil za nekaj minut,« nam je povedal akvarist Gorazd Lazar, sicer tudi gasilec in izkušeni ribič.

Vodja akvarija dr. Manja Rogelja pa je nadaljevala: »V hipu smo vedeli, kaj moramo storiti. Gorazd je poklical ribiča, lastnika položenih mrež, jaz sem poklicala Morigenos, tretji akvarist Aljoša Gračner pa je začel urejati logistiko. Kasneje sem sama prevzela krmilo plovila in posnela reševanje.«

Ribič je bil predaleč in je dovolil Gorazdu, da se je nemudoma lotil dvigovanja mrež. K sreči je čoln Akvarija Piran opremljen s primernim vitlom, saj jim brez njega ne bi uspelo dvigniti nekaj sto metrov mrež.

Delfin je sodeloval z rešitelji

»Mrežo z ujetim delfinom sem privlekel do čolna. Sprva se je bal. Enkrat je nekoliko udaril s telesom ob čoln, vendar se je kmalu umiril. Ko sem povlekel ujet rep z mrežo v zrak, je skoraj povsem obmiroval in potrpežljivo čakal ter z enim očesom spremljal moje reševanje. Mreža mu je pri repu povzročila kar nekaj globokih odrgnin in se mu zarezala do živega. Morje je na tem mestu globoko 21 metrov, mreže so visoke poldrugi meter nad tlemi. Ker so dolge vsaj nekaj sto metrov, je moral porabiti precej sile, da je ujet priplaval na površje in spet potonil. Videti je bilo, da je že utrujen. Nismo pa mogli vedeti, kako dolgo je že ujet. Če bi se ujel prejšnjega dne, bi verjetno omagal pred jutrom. Ko je bil rep zunaj, mi je uspelo v eni minuti toliko razširiti mrežno past, da sem najprej osvobodil en del repa, potem pa še drugega. Delfin je za hip obstal in potem zaplaval. Kolega mi je dejal, da je videl kakih 50 metrov stran še nekaj delfinov, ki so verjetno spremljali dogajanje, toda sam sem bil preveč osredotočen na reševanje. Tako se me je dotaknilo delfinovo trpljenje, da bi v tistem skočil tudi v morje in prerezal mreže, da bi rešil trpečo žival. Čeprav mi je Tilen Genov kasneje dejal, da to ne bi bilo priporočljivo, saj ujeta žival deluje nepredvidljivo.«

»To je res. Zgodilo pa se je že tudi, da so kiti ali delfini mirno čakali, ko so jih ljudje reševali iz mrež. V teh primerih je videti, da se zavedajo, da jim želi človek pomagati,« nam je ponovil svojo misel, ki jo je povedal že pred leti, Tilen Genov.

»Celotna akcija reševanja, od trenutka, ko smo zaznali nenavadno reč na gladini, je trajala 12 minut. Dve minuti po tem, ko je delfin odplaval, je prišel s čolnom še Tilen Genov. Pokazali smo mu, da se je delfin odpravil v smeri proti Gradežu. Hvaležni smo za utečene povezave in dobro sodelovanje med vsemi na morju, saj je tudi to omogočilo hiter in učinkovit odziv. V nas in študentih je dogodek pustil polno adrenalina in nepozabnega spomina. Povsem od blizu smo lahko vsi zaznali, kako čudežna žival je delfin,« je povedala Manja Rogelja.

Vsako leto pogine delfin v mrežah

Tilen Genov ga je kmalu zatem izsledil. »Najpomembneje je, da smo delfina lahko temeljito fotografirali in ga tako tudi identificirali. Ugotovili smo, da je eden od približno 150, ki stalno živijo na tem območju, in ga v Morigenosu poznamo že več let. Njegovo stanje vsaj na videz ne vzbuja skrbi. Res ima kar nekaj odrgnin pri repu, vendar se bodo zacelile. Njegova identifikacija je pomembna zato, da bomo lahko v prihodnjih tednih spremljali njegovo stanje. Šele tedaj bomo vedeli, kako uspešno je bilo reševanje in kako dolgo bo preživel.

Če bi bolje vedeli, kako se nesrečni delfini ujamejo v pasti, bi se lažje borili proti temu,« je povedal Genov. Na trgu ribiči lahko kupujejo različne elektronske naprave, ki oddajajo različne frekvence, in s temi tako imenovanimi pingerji poskušajo odgnati delfina od svojih mrež. Toda po mnenju Genova ta rešitev dolgoročno ni učinkovita in ima lahko vrsto negativnih vplivov. Strokovnjaki za kite predlagajo še veliko drugih možnosti, na primer izdelavo takih mrež, s katerimi bi še vedno lovili ribe in ne bi bile nevarne delfinom, akustično vidne mreže in podobno.

Genov je povedal, da v Tržaškem zalivu oziroma v najsevernejšem delu Jadrana skoraj ne mine leto, ko se v mreže ne bi ujel kakšen delfin. V javnosti pa se novice o tem pojavijo vsaj vsakih nekaj let. V društvu Morigenos so lani prejeli podoben klic ribiča, da se je v mrežo ujel delfin in bil še živ, vendar se je rešil sam, še preden so morigenosovci prišli do njega.

Zato je tokratni dogodek prvi znani primer rešitve delfina iz zapletenih mrež v našem morju. Ker delfin še nima imena, so pri Morigenosu sprožili akcijo iskanja predlogov za njegovo poimenovanje. Slišati je bilo tudi pobudo, da se Akvariju Piran podeli priznanje za njegovo delo in nemalokrat tudi za zelo otipljive rezultate poslanstva, ki ga opravljajo.