Rada te imam, februar
Navdušeno gledam v koledar. Devetindvajset dni v depresivnem februarju!
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec/Delo
Zelo rada imam 29. februar. Pravzaprav imam rada vse nenavadne dneve. Če sem iskrena, imam rada vse »odštekane« stvari.
Rada imam nogavice s sporočilom. Kupila sem par, kjer na levi nogavici piše »Ne hodi za menoj«, na desni pa »Tudi jaz sem se izgubila«.
In povsod iščem stensko uro, na kateri se kazalca pomikata v nasprotno smer od tiste, ki ji pravimo »normalna«. Obstaja! Na steni jo ima moj sorodnik!
Rada imam čokolado s čilijem in paradižnik s sladkorjem, rada naredim stojo, tako mi stopala gledajo proti stropu, rada imam, kadar je svet obrnjen na glavo.
»Najboljši dan v letu!« – piše pod datumom »29. februar« na neki majici. Rada bi jo imela. Naročim si jo prek Amazona. Zbirka nenavadnih stvari se povečuje.
Pa vendar, ko pogledam skozi okno, ne vidim nič nenavadnega. Dolgočasje me nežno treplja po rami in se mi smeji: »Daj, no, dan kot vsi drugi!« »Pa vendar,« se branim, »kolikokrat v življenju …« »Poglej širšo sliko,« domišljavo pripomni dolgočasje, »nobena stvar ni vredna takšnega vznemirjenja!«
»A jaz hočem vedno gledati v malo sliko, v vsak cvetni list marjetice, hočem spoznati drevo, preden vidim gozd!« Dolgočasje se umakne pod posteljo in čaka na drugo priložnost, da se mi priplazi v naročje.
Navdušeno gledam v koledar. Devetindvajset dni v depresivnem februarju! Pokličem sosedo in napolnim kozarca. »Morava proslaviti!« rečem. »Kaj pa proslavljava?« jo zanima, medtem ko se razgleduje po mojem stanovanju. Proslavili sva pranje preproge, nazdravili ob popravljeni cevi v kopalnici, noro sva se zabavali ob novem košu za smeti, ki sem ga privlekla iz Ikee.
Proslavljava še en sončen dan, ji rečem. In to prestopni! Gleda me in odpre hladilnik. Je v njem dovolj pijače in hrane, da bova proslavili tudi prvi dan marca, lunin krajec, pomladni veter, rožnat oblak na nebu, vrnitev črnega kosa ...?
Samozavestno pokažem na koledar: »Poglej, koliko čudovitih dni je pred nama!« Rada te imam, februar. Letos si bil še posebej »odštekan«, prestopniško nor. Jutri bova proslavili, da si končno omagal.
Rada imam nogavice s sporočilom. Kupila sem par, kjer na levi nogavici piše »Ne hodi za menoj«, na desni pa »Tudi jaz sem se izgubila«.
In povsod iščem stensko uro, na kateri se kazalca pomikata v nasprotno smer od tiste, ki ji pravimo »normalna«. Obstaja! Na steni jo ima moj sorodnik!
Rada imam čokolado s čilijem in paradižnik s sladkorjem, rada naredim stojo, tako mi stopala gledajo proti stropu, rada imam, kadar je svet obrnjen na glavo.
»Najboljši dan v letu!« – piše pod datumom »29. februar« na neki majici. Rada bi jo imela. Naročim si jo prek Amazona. Zbirka nenavadnih stvari se povečuje.
Pa vendar, ko pogledam skozi okno, ne vidim nič nenavadnega. Dolgočasje me nežno treplja po rami in se mi smeji: »Daj, no, dan kot vsi drugi!« »Pa vendar,« se branim, »kolikokrat v življenju …« »Poglej širšo sliko,« domišljavo pripomni dolgočasje, »nobena stvar ni vredna takšnega vznemirjenja!«
»A jaz hočem vedno gledati v malo sliko, v vsak cvetni list marjetice, hočem spoznati drevo, preden vidim gozd!« Dolgočasje se umakne pod posteljo in čaka na drugo priložnost, da se mi priplazi v naročje.
Navdušeno gledam v koledar. Devetindvajset dni v depresivnem februarju! Pokličem sosedo in napolnim kozarca. »Morava proslaviti!« rečem. »Kaj pa proslavljava?« jo zanima, medtem ko se razgleduje po mojem stanovanju. Proslavili sva pranje preproge, nazdravili ob popravljeni cevi v kopalnici, noro sva se zabavali ob novem košu za smeti, ki sem ga privlekla iz Ikee.
Proslavljava še en sončen dan, ji rečem. In to prestopni! Gleda me in odpre hladilnik. Je v njem dovolj pijače in hrane, da bova proslavili tudi prvi dan marca, lunin krajec, pomladni veter, rožnat oblak na nebu, vrnitev črnega kosa ...?
Samozavestno pokažem na koledar: »Poglej, koliko čudovitih dni je pred nama!« Rada te imam, februar. Letos si bil še posebej »odštekan«, prestopniško nor. Jutri bova proslavili, da si končno omagal.
