Paradižnik – sadje ali zelenjava, to je tudi kulturološko vprašanje
Da je paradižnik sadje, je ena od razlag, ki jo je slišal najbrž vsakdo in se morda tudi zapletel v debato o tem. Odgovor je odvisen od tega, koga vprašate; botaniki bodo poudarili, da je to sadje, saj se razvije iz cveta in ima v sredini semena, tisti, ki ga uporabljajo v kuhinji, in prehranski strokovnjaki pa ga bodo uvrstili med zelenjavo.
Blanka Ravnjak, raziskovalka iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, se ne oklepa botanične razlage; to je, kot je dejala, bolj kulturološko vprašanje. V botaničnem smislu je paradižnik res sadje, saj je njegov plod sadež, a je treba upoštevati tudi uporabo in navsezadnje okus.
Za primerjavo je navedla banane iz Južne Amerike, ki so škrobnate in se razlikujejo od sladkih, ki jih najbolj poznamo pri nas. Tudi tiste banane so sadje, vendar se pripravljajo podobno kot krompir, tudi okusa so podobnega, je pojasnila Blanka Ravnjak. »Dojemanje sadja in zelenjave je kulturološko pogojeno in odvisno od tega, kako ju pripravljamo,« je poudarila. Kot botaničarka ju seveda povsem drugače dojema kot rastline z organi ter različnimi značilnostmi in posebnostmi, kar pa ni povezano z navadami, ki jih imamo ljudje.
S tem, kako se uporaba izrazov sadje in zelenjava razlikuje v kulinariki in botaniki, so se sicer v svojih prehranskih mitih in resnicah poigrali na Inštitutu za nutricionistiko, ki skrbi za nacionalni portal prehrana.si. »V prehrani živila razvrščamo predvsem glede na način uporabe in njihovo sestavo. Paradižnik običajno uživamo v različnih jedeh, kot so solate, priloge in omake, na podoben način kot zelenjavo, zato o paradižniku običajno govorimo kot o zelenjavi,« je zapisala Živa Lavriša z omenjenega inštituta.
Pomembna ločnica je tudi okus; zelenjava ima manj sladkorja kot sadje. Oboje pa je bogato z antioksidanti. »Pogosto so to barvila, ki živilom dajejo značilno barvo, in od tod izhaja priporočilo za uživanje sadja in zelenjave čim bolj različnih barv,« je poudarila Lavriša.
Orešek, ki ni orešek, in žito, ki ni žito
Izpostavili so še druge podobne prehransko-botanične zagate, denimo pri žitih. »Še posebej zanimiva je ajda, ki je – podobno kot kvinoje in amaranta – ne uvrščamo med žita, temveč med tako imenovana neprava oziroma psevdožita. Zanimivost pri ajdi je še, da njeno zrno v resnici ni seme, temveč je botanično plod – orešek, ki vsebuje seme. V semenu je kalček, ki pri navadni in zlasti pri tatarski ajdi vsebuje rutin in druge koristne bioaktivne snovi,« je navedel Ivan Kreft, prav tako z Inštituta za nutricionistiko.
Tu so še arašidi, ki pa, nasprotno, niso orešek, kot bi na prvi pogled rekli, ampak jih – podobno kot grah, fižol, sojo in lečo in druge stročnice – uvrščamo v družino metuljnic. Značilnost te družine rastlin je, da živijo v sožitju z bakterijami rodu Rhizobium, kar jim omogoča izrabo dušika iz zraka. Te rastline zato lažje uspevajo tudi v tleh, ki so revnejša s hranili, so še zapisali pri inštitutu. Plod arašida je sicer strok, ki raste pod zemljo in v katerem se razvijejo semena, ki jih nato uživamo.
Kot je pojasnila Živa Lavriša, lahko tudi na arašide s prehranskega vidika zaradi podobnosti gledamo kot na oreške. »Tudi njihova hranilna sestava je precej podobna oreškom, saj vsebujejo precej več maščob od drugih stročnic, na primer fižola, graha in leče. So pa tako oreški kot stročnice dober vir beljakovin in prehranskih vlaknin, zato so pomemben del pestre in uravnotežene prehrane.«
A medtem ko ni tako nenavadno, da ne poznamo rastlin arašidov, ki jih gojijo predvsem v tropskih in subtropskih predelih, se vse bolj dogaja, da ljudje ne prepoznajo več domačih vrtnin. Zato imajo v ljubljanskem botaničnem vrtu, kot je dejala Blanka Ravnjak, tudi vse več domačih rastlin, da otrokom pokažejo, kako zrastejo krompir, paprika ali (spet) paradižnik.
