Sedemdeset kilogramov motivacije in odločnosti
Slovenija že več kot pol stoletja vztraja kot dežela največjih alpinistov in prav nič ne kaže, da bi ti nameravali sestopiti s svetovnega vrha. Tako se je v soboto zvečer na gala prireditvi, ki pritiče podelitvi najbolj prestižnih alpinističnih priznanj, zasvetil zlati cepin za življenjske dosežke tudi v rokah domžalskega alpinista Silva Kara, predstavnika izjemne generacije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so močni, večinoma kmečki fantje z vrhunskimi vzponi premikali meje mogočega in postali kralji svetovnega alpinizma.
»Seveda sem zelo počaščen, da sem se znašel v tej izjemni druščini največjih imen svetovnega alpinizma, toliko bolj zato, ker so moji alpinistični dosežki v svetu prepoznani tam, kjer najbolj štejejo. Ta zlati cepin gre tudi vsem mojim soplezalcem, predvsem Janezu Jegliču in Frančku Knezu. Žal je tako, da jih mnogo ni več,« nam je po sobotni gala prireditvi v briançonskem mestnem gledališču včeraj sporočil Silvo Karo.
Hitri in drzni
Če bi morali le s tremi besedami opisati 61-letnega domžalskega alpinista, ki se je že pred nekaj leti preselil v primorsko plezalsko vasico Osp, bi bile to zagotovo drzen, hiter in močan. Prav takšni so bili namreč vzponi v tehnično najzahtevnejših stenah Patagonije, Himalaje in Alp, po katerih so takrat zasloveli Silvo in njegovi soplezalci, ki so se lotevali največjih alpinističnih izzivov tistega časa.
Svoje najboljše vzpone je opravil v navezi z že pokojnima Janezom Jegličem in Frančkom Knezom. Treh mladcev se je zaradi izjemno zahtevnih vzponov v domačih in tujih gorah, predvsem v južnoameriški Patagoniji, prijelo ime trije mušketirji. Vrhunec Karovega alpinizma so zagotovo dve prvenstveni smeri na patagonski Cerro Torre, prvenstveni vzpon Psycho Vertical na Torre Egger in prvenstveni vzpon v zahodni steni Bhagirathija III v indijski Himalaji, ki je bila v tistem času najtežji tehnični vzpon.
V utemeljitvi za prestižno alpinistično priznanje je znameniti argentinsko-ameriški alpinist Rolando Garibotti svojega prijatelja in soplezalca, letošnjega slavljenca, opisal takole: »Ko sem spoznal Silva, sem pred seboj zagledal 70 kilogramov motivacije in odločnosti, malo besed in veliko dejanj. V enem človeku je bilo združeno vse, kar potrebuješ v hribih, imel je energijo vlaka. Njegovi vzponi so legendarni in so navdih alpinistom po vsem svetu,« je dejal.
Silvo Karo je tudi ustanovitelj in direktor Festivala gorniškega filma in pobudnik naše prve umetne plezalne stene, pred nekaj leti pa je svojo štiri desetletja trajajočo alpinistično pot odlično ubesedil v knjigi Alpinist.
Prezelj ima kar štiri
Slovenski alpinisti so že redni dobitniki zlatih cepinov, ki jih od leta 1992 podeljujejo za najbolj vrhunski dosežek v preteklem letu, od leta 2009 pa tudi za življenjske dosežke. Tega je pred štirimi leti prejel Andrej Štremfelj in postal prvi Zemljan, ki so mu podelili že oba. Skupaj z Markom Prezljem sta bila namreč dobitnika prvega podeljenega, to je bilo leta 1992 za njun ekstremno zahtevni vzpon v južni steni Kančendzenge.
Marko Prezelj je absolutni rekorder po številu zlatih cepinov, saj je po prvem prejel še tri, v letih 2007, 2015 in 2016, poleg njega in Andreja Štremflja pa se z alpinističnimi oskarji ponašajo tudi slovenski alpinisti Aleš Česen in Luka Stražar, ki sta prejela že po dva, Tomaž Humar, Vanja Furlan, Boris Lorenčič, Pavle Kozjek (zlati cepin po mnenju občinstva), Nejc Marčič, Luka Lindič in Urban Novak.
