Šestdeset kvadratnih metrov pod streho staromeščanske hiše
»Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka in dejstvo, da je v tem prostoru nekoč ustvarjala in živela akademska slikarka Alenka Gerlovič, je bil zame poseben moment, ko mi je zanj povedala njena nečakinja, ki je prodajala stanovanje. Tudi okno na stropu je bilo zame nekakšen romantični vzgib, da stanovanje ima dušo, tako da sem ga kupila tudi s srcem. Želja je bila, da ohraniva to dušo, da sestavimo bivanjsko okolje, ki odraža vse plasti stanovanja,« zgodbo svojega domovanja opisujeta lastnika Julija Somrak in Rok Radobuljac.
Tudi v očeh arhitektov Tea Kajzerja in Mije Mikuž je stanovanje pod streho znane ljubljanske staromeščanske Nemške hiše zelo posebno, še zlasti zaradi svetlobnika, ki je bil vgrajen za potrebe slikarskega ateljeja in osrednji bivanjski prostor osvetljuje z zenitalno svetlobo s severne strani. Ta slikarski atelje je po besedah Mije Mikuž tako kot še nekaj drugih nastal v 50. letih, ko so vladale ne samo slabe stanovanjske razmere, ampak so se s pomanjkanjem prostora za ustvarjanje soočali tudi umetniki.
»Kot je Alenka Gerlovič zapisala v knjigi svojih spominov Okruški mojega življenja, so se v okviru Društva likovnih umetnikov zbrali slikarji, ki niso imeli ateljejev, in ustanovili umetniško zadrugo. Alenka Gerlovič je odkrila ta podstrešni prostor v Nemški hiši, potem pa so se organizirali v nekakšno delovno brigado in s skromnimi krediti oziroma skromnimi sredstvi podstreho prenovili v ateljeje. Gerlovičeva se je sem preselila leta 1954 in tu živela do smrti leta 2010,« je sogovornica povzela, kako se je oblikoval prostor.
Sprva je bil opremljen zelo skromno. Slikarka, nagrajenka Prešernovega sklada – med vojno je skrbela za grafično opremo partizanskega tiska, po vojni je bila tudi scenografka Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, poleg tega se je uveljavila kot pionirka sodobne likovne pedagogike –, je imela v njem le manjši štedilnik. Kopalnica je bila prvotno zunaj stanovanja, šele pozneje je postala njegov del.
Ohraniti staro s funkcionalnimi izboljšavami
Nova lastnika sta med drugim pričakala dotrajan ladijski pod iz smrekovega lesa in kopalnica iz 80. ali 90. let, ki je imela nefunkcionalno razporeditev. Hladilnik, ki je stal pred kopalnico, je onemogočal gibanje okoli jedilne mize, predsoba pa je bila temačen prostor. Z naročnikoma so se že v začetku strinjali, da bodo obnovili prvotne elemente prostora, zlasti stavbno pohištvo, kot so vrata in strešno okno, pa tudi vgradne omare. Poleg tega so se odločili, da razkrijejo strešno konstrukcijo oziroma stare tramove, ki so bili oblepljeni s ploščami, in jih dajo prebrusiti. Kot dodaja lastnica, s partnerjem sicer živita po načelu ohranjanja starega, saj to s sabo nosi svojo zgodovino, je bolj trajnostno ter navsezadnje znižuje še finančne stroške.
Po željah naročnikov so stanovanje funkcionalno prilagodili njihovim potrebam. Ker pogosto gostita prijatelje in družino, se jima je s Teom zdelo smiselno skriti hladilnik v steno kopalnice in ustvariti prostornejši osrednji bivanjski prostor. Tudi predsoba je bila temna, zanjo so si želeli, da bi bila bolj funkcionalna.
»Odločili smo se, da podremo strop in prostor odpremo do ostrešja ter ga primerno osvetlimo z dodatnimi strešnimi okni, s tem smo povečali volumen in zdaj celotno stanovanje deluje bolj prostorno. Tu se je odprl dvovišinski prostor, saj ima hiša zelo strmo streho, zdaj je tu urejena spalna galerija s knjižnim kotičkom za najstnici,« še pojasnjuje sogovornica arhitektka. Predsoba je s tehtnim premislekom dobila še dodatne kvalitete: v leseni pod so skrili izvlečno zakonsko posteljo (veliko 140x190 centimetrov), ter pridobili dva predala, v ta del prostora pa umestili še pisalno mizo. Po besedah lastnice je ta prostor zdaj tako velik, da so čez noč skupno gostili celo sedem deklet.
Zanimivo je slišati, da so v procesu nastajanja nove zasnove premišljali celo o tem, da bi podobno storili v dnevnem prostoru, torej odstranili strop s strešnim oknom in prostor odprli do ostrešja. Vsak naročnik si želi pridobiti kaj prostora, pravita arhitekta, a s tem v resnici ne bi veliko pridobili, če sploh kaj, zagotovo pa bi uničili značaj stanovanja. »Na srečo smo se odločili ohraniti obstoječe in pridobili volumen v predsobi. Smo pa strešno okno le nekoliko predelali, ker se je odpiralo navzgor in ga ni bilo mogoče čistiti,« še pojasnjujeta arhitekta.
Podrli steno in pridobili nov prostor
Da bi predsoba čim bolj dihala, sta obešanje plaščev predvidela na dolgem drogu, za shranjevanje čevljev pa sta postavila nizko omarico. Kopalnico so popolnoma prenovili z enovitim tlakom iz pravega teraca in z belimi ploščicami, da bi bila kar najbolj svetla in sveža, s podrtjem stene pa niso pridobili le prostora za hladilnik in plitvo omaro za živila s kuhinjske strani, ampak so tudi na kopalniški strani pridobili prostor za pralni stroj, bojler in omarico za kozmetiko ter mačje stranišče. Dodatne shranjevalne površine za vse druge reči v življenju posameznika od družabnih iger do dokumentov so uredili v povišanih lesenih elementih vzdolž dnevnega prostora.
»Po celotnem stanovanju smo položili lakiran smrekov pod, s tem smo poskušali slediti ideji skromnega materiala, ki je bil v ateljeju uporabljen že prej, ter ga navezali s pohištvom. Tako so vsi novi elementi izdelani iz smrekovih plošč, zaradi lažjega vzdrževanja so premazani z mat lakom. Med obstoječimi stvarmi smo ohranili Ikeino kuhinjo, ki je ostala v stanovanju. Zdelo se nam je, da ne bi mogla biti boljša za to studijsko stanovanje. Dodali smo le pečico, pomivalni stroj ter kovinske police, je pa res, da sta naročnika s tako majhno kuhinjo povsem zadovoljna,« je povzela Mija Mikuž.
Lastnica prikimava, da sta jo vzela takšno, kot je, čeprav bi glede na to, da pogosto kuhata in gostita prijatelje in družinske člane, res bolj prav prišel daljši kuhinjski pult, a za to nista bila pripravljena žrtvovati dodatnega prostora. Za pripravo uporabljata tudi veliko jedilno mizo.
Prostor, ki je doživel najmanj sprememb, je spalnica, ki se ponaša z manjšim balkonom in se odpira proti Ferantovem vrtu, pogledi iz stanovanja pa segajo tudi proti Kamniško-Savinjskim Alpam in centru Ljubljane.
Gradišče 6, Gradišče 8 in Slovenska 11
Skupino stanovanjskih hiš, ki danes nosijo naslov Gradišče 6, Gradišče 8 in Slovenska 11, je dal zgraditi pokojninski sklad Kranjske hranilnice za svoje uslužbence v geometrijskem slogu dunajske secesije, ki prehaja v art deco. Kot pojasnjuje pristojna konservatorka Marija Kambič Režek, so načrte za stavbo zasnovali v arhitekturnem biroju Ernsta Schäferja iz Libereca/Reichenberga na Češkem, predvidevali pa so pozidavo celotnega območja med Slovensko cesto in Igriško ulico s štirimi hišami v strnjenem nizu.
»Do leta 1914 so bile zgrajene tri stavbe, oblikovno povezane z enotnim fasadnim plaščem. Drugo fazo gradnje je prekinila prva svetovna vojna. Šele v 30. letih je bila pozidava zazidalnega otoka zaključena z gradnjo Malega nebotičnika po načrtih arhitekta Hermana Husa, ki je povzel že zastavljeni gabarit, a je oblikovanje prilagodil duhu časa – funkcionalizmu, obdržal pa je barvno podobo,« povzema konservatorka.
Pročelja Nemške hiše so bogato arhitekturno členjena s pomoli, balkoni in ložami, ki jih krasijo geometrijski vzorci iz keramičnih ploščic. Kipi otrok iz glazirane žgane gline z venci, pentljami in girlandami na vseh treh pročeljih pa so po njenih besedah povečani posnetki kipcev znamenite delavnice Wiener Keramik, ki so delale za znamenito Wiener Werkstätte in so bili verjetno izdelani na Dunaju. Streha je krita z bobrovcem in bakrenimi obrobami ter ločno oblikovanimi prvotnimi frčadami.
»Predvsem v zadnji četrtini 20. stoletja so podstrešja postopoma začeli spreminjati v bivanjska in jih parcialno odpirati tudi z oblikovno manj primernimi frčadami. V sklopu širitve Slovenske ceste v 60. letih 20. stoletja so izvotlili del pritličja in vzpostavili arkade ter odstranili prvotne glazirane ploščice v pritličju, ki so bile rekonstruirane v sklopu celovite obnove zunanjščine hiše v letih 2017 in 2018,« še dodaja sogovornica.
Sicer pa je bila v pritličju Nemške hiše kulisarna SNG Drama oziroma barvarna scenografij, danes pa jo uporabljajo predvsem kot skladišče za raznovrstne rekvizite, in kot je še povedal njihov predstavnik za stike z javnostmi Jernej Pristov, naj bi po celoviti obnovi osrednjega slovenskega gledališča tu uredili prostore uprave.
Drugačnost je prednost podstrešnih stanovanj
»Kljub temu, da spremljava arhitekturno stroko, novosti in zanimive rešitve, brez arhitektov iz tega stanovanja ne bi mogla ustvariti maksimuma. Mija in Teo sta vanj res vložila vse svoje znanje, zato bi vsem svetovala, naj si za prenovo najamejo dobre arhitekte, saj je potem zasnova izdelana po tvojih navadah, potrebah in željah. Imeli smo zelo srčno sodelovanje, ki ga privoščim tudi drugim, ki se odločajo za prenovo,« za nazaj ugotavlja Julija Somrak.
Priznava, da prenova v četrti etaži staromeščanske hiše brez dvigala še zdaleč ni lahka, saj je treba vse (gradbene) odpadke znositi po stopnicah in ves gradbeni material tudi gor, a to tako ali tako sprejmeš že z nakupom stanovanja. Tudi arhitekta Teo Kajzer in Mija Mikuž pritrjujeta, da je bil projekt tehnično zahteven, saj to ni bila prenova stanovanja v nekaj desetletij starem bloku, kjer te običajno ne pričakajo presenečenja, a sta ob tem tudi sama pridobila izkušnje, zlasti glede tega, kako reševati probleme in nova vprašanja, ki se odpirajo na mestu.
»Prenove podstreh so kar zahtevne, običajno noben kot ni pravokoten in nič povsem naravnost, kar zahteva tudi opremo, izdelano po meri. A prav ta drugačnost je prednost podstrešnih stanovanj. Veliki zračni prostori, razgibano ostrešje, nekonvencionalna razporeditev sob in pohištva so priložnosti, ki jih lahko izkoristimo pri prenovi,« našteva arhitektka. Svetuje odprtje oziroma izpostavitev lepo izdelane lesene konstrukcije ali kakšne druge posebnosti, ki prostoru poklanjajo šarm, zaradi lege pa imajo podstrehe velik potencial, da postanejo zelo svetli prostori z lepimi razgledi.
V stanovanju pod streho Nemške hiše, ki je z vsem opisanim ohranilo svoj bohemski značaj, je do svojega veselja prišla še ena članica gospodinjstva, mačka Ota, ki je odkrila radosti plezanja po tramovih. Lastnica jo razglaša kar za kraljico tramov.
Prenova stanovanja v Nemški hiši, Ljubljana
Investitor: zasebni
Avtorja projekta:
Teo Kajzer, Mija Mikuž
Leto izvedbe: 2022
Velikost: 64 m2
