Skozi ozek rov v razgibano in občutljivo podzemlje
Še preden prispemo do slikovitega izvira reke Krke v občini Ivančna Gorica, nad katero se odpira Krška jama, obiskovalce pozdravi šumeč izvir Poltarice, prvega pritoka Krke. Nad izvirom stezica vabi višje v gozd, kjer naletimo na impozantno steno oziroma spodmol. Pod obokom so jamarji zaznali prepih, to pa je zanje pomemben znak, da se morda v podzemlju skriva nekaj čudovitega.
Jamo Poltarica so odkrili aprila 2003, ko je ekipa prvopristopnikov (Darko Hribar, Marko Pavlin, Mateja Luzar, Vinko Mihelčič, Tone Oberstar in Borut Finc v organizaciji jamarskega kluba Novo mesto) prekopala ozek vhodni del, zasut s kamenjem in zemljo, da se je pred njimi odprla prva večja dvorana jame. Sledilo je več akcij in danes je raziskanih slabih 700 metrov podzemnih rovov, dvoran, kanjonov in sifonov. Le tri leta pozneje, leta 2006, je bil uradno ustanovljen jamarski klub Krka. Ta je minuli konec tedna ob obletnici odkritja Poltarice organiziral druženje in prikaz jamarstva ter razstavo slik Skrito življenje podzemlja, ki so jo pripravili sodelavci skupine za speleobiologijo z ljubljanske biotehniške fakultete.
Po toboganu
Jama ni turistično urejena, zato jo obiskujejo le jamarji z opravljenim izpitom za samostojno jamarsko delovanje in pa v njihovem spremstvu tudi bodoči jamarji, ki jih seznanijo s pravili varnega obiskovanja jam in varstva v tem okolju. »Že spodmol, pod katerim je vhod v jamo, navduši. V podzemlju pa obiskovalce pozdravijo lepa kapniška dvorana, številne zavese, cevčice, sifonska jezera in zanimiv blatni del. Ob visoki gladini reke se ustvari tudi manjši podzemni slap,« opisuje Leopold Bregar, predsednik jamarskega kluba Krka, ki zdaj vodi odkrivanje jame in raziskave.
Izkušnja nikogar ne pusti hladnega, pa čeprav je temperatura v jami le od osem do devet stopinj Celzija. Vhod v jamo zadovolji adrenalina željne, saj je kot nekakšen tobogan: najenostavneje se je usesti na zadnjo plat in se počasi podričati skozi ozek rov. Ob vrnitvi v zunanji svet pa po trebuhu navzgor; da ni pretežko, je napeljana vrv za oporo.
Ko se jama razširi, lahko s svetilkami na čeladah obsvetimo prve manjše in večje kapnike. Teh se seveda ne dotikamo, da jih ne umažemo ali, še huje, odtrgamo oziroma poškodujemo. V preštevilnih lahko dostopnih jamah so kapniki, ki jih je narava ustvarjala na tisoče let, odlomljeni. Odnašanje kapnikov iz jam, tudi tistih, ki odlomljeni ležijo po tleh, je prepovedano. Ob vsakem obisku te ali katerekoli druge jame jamarji vedno pazijo, da podzemlje ostane karseda neokrnjeno.
Poligon za bodoče jamarje
Med stalaktiti in cevčicami že v vhodni dvorani visijo tudi mali leteči prebivalci jam – netopirji. »Kako se s prstki drži stropa!« je nad malim podkovnjakom navdušena bodoča jamarka, za katero je obisk Poltarice prva prava jamarska izkušnja. Ravno v steni nad njo se kalijo novi jamarji domačega jamarskega kluba. Tam namreč napeljejo poligon za urjenje v vrvnih tehnikah, kar je nujno znanje za obiskovanje brezen in jam z vertikalnim vhodom.
V prvih metrih Poltarice se je nekajkrat še treba skloniti, kmalu nato pa jama pokaže vso svojo veličino. V njej je tudi pet sifonskih jezer, zato je bilo v preteklosti več raziskovalnih potapljaških akcij. Sredi najprostornejše dvorane visi vrv, ki vodi v zgornjo etažo – ozek, a lep rov. Na koncu blatnega rova, v katerem se škornji pogreznejo nekaj centimetrov globoko, je sifon, v katerem so ob zadnjem obisku opazili najbolj znamenito prebivalko kraških jam – človeško ribico. »Te živijo v vseh jamskih jezerih, jih pa ne vidimo vsakič, ko pridemo v jamo. V njej so še drugi stalni prebivalci, bistveno manjši, različni hroščki, pajkci, pa seveda netopirji,« razlaga Leopold Bregar, ki se je raziskavam pridružil le slab mesec po uradnem odkritju jame. Vhod vanjo je prav zaradi bogatega in občutljivega kapniškega okrasja ter lahkega dostopa zaprt z rešetkami.
Za obisk (z napeljano elektriko in razsvetljavo) je sicer urejena le nekaj sto metrov oddaljena Krška jama. O tej je pisal Josip Jurčič, katerega rojstna hiša je v sosednji vasi Muljava, v njej so se domačini skrivali pred turškimi vpadi. Svoj obisk jame je v 17. stoletju popisal tudi Valvazor. Prvi načrt Krške jame je leta 1887 izrisal češki arhitekt Jan Vladimír Hráský, ki je vodil melioracije v zaledju izvira Krke. Glavni vhod so leta 1935 razširili, da bi omogočili hitrejši odtok podzemne vode in rešili problem poplav na Radenskem polju. Ob močnem deževju iz Krške jame, v kateri je okoli 30 metrov dolgo sifonsko jezero, bruha voda.
Lidar, prepih in malo sreče
Pri nas je po katastru Jamarske zveze Slovenije registriranih že okoli 15.000 jam. Za registracijo mora biti jama dolga (ali globoka) najmanj deset metrov. »Nove jame v zadnjem času iščemo na lidarskih posnetkih. Ti so podlaga za visokokakovostne zemljevide, ki razkrivajo različne značilnosti. Vendar temna lisa na lidarskem posnetku še ni nujno jama, morda je le globlja vrtača. Zato so obvezni terenski pregledi, ko se jamarji peš podamo ali v gozdove dolenjskega krasa ali pa denimo v visokogorje ter se oziramo za vsako špranjo, za katero je morda brezno ali jama. Pri kakšnih manjših vhodih pa je potrebna tudi sreča, da nanj naletiš kot na jurčka,« pojasnjuje izkušeni jamar Leopold Bregar. Dodaja še, da se jame in njihova nadaljevanja izdajajo s prepihom; pozimi, če je sneg, pa tudi tako, da se v okolici vhoda sneg stali.
Odkritje vhoda v jamo je seveda šele začetek zgodbe. »Odkrivanje jam je lahko precej težaško delo. Kakšne majhne vhode je treba odkopati in razširiti ožine. Kondicija je tako dobrodošla, si jo pa človek nabere tudi med raziskovanjem jam,« se zasmeje. Trud je skoraj vedno poplačan. Včasih se jama (ali brezno) konča, še preden se dobro začne, sem ter tja pa se rovi nadaljujejo in nadaljujejo, včasih vodijo v dvorane, ki vzamejo dih zaradi prelepih stvaritev narave, spet drugič zaradi ogromnih dimenzij in globin, ki jih komaj osvetlijo z jamskimi svetilkami.
