Sodobno razkošje v skromni kvadraturi
Gorjansko ni območje Gorjancev, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi pogled, ampak vas v občini Komen, do katere lažja cesta pelje kar po italijanski strani. V tamkajšnji Rožni ulici je novo priložnost dobila stara hišica, ena v nizu podobnih, ki ima za sabo najmanj stoletje takšnega ali drugačnega življenja, a je ob nakupu kazala zelo ubogo podobo. V njej so najrazličnejši predmeti še kazali, kaj je ostalo za prejšnjimi lastniki, a jih je prekrival prah, ponekod tudi plesen, zato je bilo le težko kaj ohraniti. A iz kamnitih tlakov in stavbnega pohištva je bilo razbrati potencial tudi za njeno novo življenje.
Gorjansko slovi kot rojstna vas jezikoslovca in zbiratelja ljudskega blaga dr. Karla Štreklja ter kmetijskega strokovnjaka Antona Štreklja. Tam so cerkev sv. Andreja s poslikavami znanega slovenskega slikarja Toneta Kralja, avstro-ogrsko vojaško pokopališče z več kot 10.000 pokopanimi vojaki različnih narodnosti in zbiralnik vode z napajalnimi koriti, ki slovi kot izjemen primerek arhitekturne dediščine z začetka 20. stoletja. Arhitekt Matej Vozlič je omenil še zadružni dom ter lep manjši park, nedaleč stran pa je tudi hiša, ki sta jo z ženo obnovila za zakonca iz Ljubljane. Po kvadraturi zelo majhno hišo so uredili kot vikend.
»Hiša, ki je bila v lasti prednikov danes znanega vinarja, je bila v res slabem stanju in marsikje povsem poraščena z rastlinjem, tudi zid pred njo, nekakšen borjač, je razpadal, prav tako lopa za orodje v tem zaprtem sprednjem dvorišču. Podstrešje in gank sta bila v zelo slabem stanju, dvorišče za hišo je bilo zaraščeno,« je sogovornik opisal stanje, v katerem so v premislek dobili to nepremičnino.
Lokalni gradbeni mojster je ocenil, da stare kamnite strukture ne bo mogoče obnoviti, zato so, potem ko so hišo in njeno neposredno okolico očistili, naredili natančne izmere gabaritov, fasade in njenih odprtin ter jih upoštevali pri rekonstrukciji. Na svoje mesto so vrnili stare kamnite zunanje stopnice, ki spet vodijo na gank v prvo nadstropje, kot so nekoč.
V pritličju hiše je bilo premalo kamnitega tlaka, da bi z njim ponovno prekrili na novo urejene bivalne prostore, zato so se odločili, da ga spet uporabijo na dvorišču. Na svoje mesto so vrnili tudi ostanek nekdanje krušne peči, ki je zdaj ob novem kaminu, na podstrešje pa stare tramove z jasnimi sledovi časa. Nova vhodna vrata, ki nosijo podobo starih, se prav tako odpirajo z originalno kljuko.
Nekoč brez notranjih stopnic in kopalnice
Pritličje, v katerem sta dnevni prostor s kuhinjo in jedilnico ter izhod – oziroma z odprtjem steklene stene tudi neposredna povezava z notranjim dvoriščem oziroma borjačem –, meri zgolj 41 kvadratnih metrov, zgornji nadstropji pa po 28 kvadratnih metrov. V prvem nadstropju so spalnica s kopalnico in izhodom na teraso (ta je streha spodnje v steklu dograjene jedilnice) ter gank in izhod na zadnje, severno dvorišče, kjer so v zadnjem času uredili še manjši bazen. Od tod se pogled razširi proti cerkvenemu zvoniku.
Na podstrešju je še ena spalnica s kopalnico in savno, v kleti pa vinska klet, ki je poleg kuhinjskega otoka dodatni prostor za druženje s prijatelji. »V tako majhen volumen je bilo treba vgraditi vertikalno komunikacijo oziroma stopnice, ki jih hiša prej ni imela, bilo je samo zunanje stopnišče. To je, drugače rečeno, ob zelo omejenem prostoru postal nov parazit v stari hiši, a je hkrati postal sestavni del novega tkiva.
Uredili smo ga ob zadnji steni hiše ter ga s pogledom odprli v lino s sosednjo hišo, kjer bo zrasel bršljan in bo dajal nekakšno zeleno zaveso stopniščnemu prostoru. Hiši je manjkal tudi tako imenovani mokri del oziroma kopalnici, a smo pazili, da ti zdaj nista zliti s staro fasado, ampak da je staro in na novo dodano jasno berljivo,« je pojasnil. Zaradi omejenega prostora so iskali tudi možnost, kako bi za shranjevanje najbolje izkoristili vse prostore in prostorčke; v leseni steni pod stopnicami v pritličju, denimo, se skrivajo hladilnik, shramba, pralni stroj in majhno stranišče, vsako stopnico v pritličju pa je mogoče dvigniti, s čimer so pridobili za nekaj predalov dodatnega shranjevalnega prostora.
Na borjaču so na mestu nekdanje lope za orodje uredili jedilnico, ki se z drsnimi steklenimi vrati na široko odpira na dvorišče in živi z letnimi časi. Teraco iz lokalnega peska z rjavim tonom, ki je v pritličju nadomestil stari kamniti tlak, se delno nadaljuje tudi na dvorišče in tako jedilnico tudi vizualno razširja. Kot je še poudaril arhitekt, so tudi pri delih in elementih, ki so jih zgradili na novo, pustili nekoliko surov videz, kar ustvarja malo kraškega nagovora, pojasnjuje Matej Vozlič.
»Stropov nismo prekitali, temveč smo jih pustili v grobem betonu, da je opaziti njihovo taktilnost, kar vidim bolj kot grafiko, odtis, ki spominja na nekdaj vgrajeni les, lesene strope, denimo, kuhinjski pult pa je zaključen iz štiri milimetre debelega nerjavečega jekla, ki je tudi bolj grobega videza. Lijak v vinski kleti je iz črnega železa. Velika večina elementov je bila izdelanih po meri,« je naštel nekaj elementov te vrste.
Upoštevati zgodovino, ne pa podirati
»Hiša je bila postavljena nazaj v enakih gabaritih, kakršne je imela stara, le da je v resnici zdaj povsem sodobna in kljub majhni kvadraturi omogoča ves pričakovani komfort. Nazaj smo postavili tudi zid, ki ga tako kot dvorišče spet prerašča zelenje. Vse skupaj bi bilo mogoče uresničiti tudi z manj denarja oziroma, denimo, s cenejšimi materiali, pomembno je slediti predvsem načelu avtentičnosti,« je prepričan.
Vsem, ki se navdušujejo nad starimi hišami, svetuje, naj se najprej razgledajo, kakšen je kontekst, okolica, v katero je hiša postavljena, kdo je tu živel prej, naj pobrskajo za vsem, kar je pomembno. Naj poskušajo razumeti zgodovino kraja in hiše ter jo upoštevajo, ne podirajo, pa naj bo to na Krasu ali sredi Ljubljane.
»Treba pa se je zavedati, da so stare hiše večinoma dotrajane, zato je najprej treba preveriti statiko konstrukcije, ali je varna, in kaj je sploh mogoče iz nje narediti. Kot opažava, si naročniki ponavadi želijo preveč. Sploh zaradi všečnih zgledov, ki jih najdejo na spletu, ponavadi pridejo s povsem izdelano podobo in seznamom števila sob, kopalnic, tudi bazenom. A mnogi se ne zavedajo, da je potreben predvsem dober in premišljen projekt. Treba je razmisliti, kaj bi bilo najbolj racionalno, tudi sama slediva temu načelu, naj bo načrtovano predvsem odgovorno do okolja, ne pa prenaloženo z vsemi željami,« je jasen sogovornik.
Ob tem kaže spomniti še na misel konservatorke Saše Roškar, ki jo je izrekla ob projektu Hiše naših dedov Zavoda NaNovo, ki širšo javnost vabi v trinajst starih hiš na Gorenjskem: »Če s prenovo mislimo resno, je dobro, da hišo razumemo in se ji prilagodimo. Vse hiše je mogoče prilagoditi sodobnemu življenju. Pomembno pa je tudi to, da se mi prilagodimo hiši.«
Hiša na Gorjanskem
Velikost parcele: 200 m2
Avtorja arhitekturne zasnove: Matej Vozlič in Vesna Vozlič Košir
Pozidana površina: 41 m2 (pritličje 41 m2, nadstropje 28 m2, podstrešje 28 m2, klet 13 m2)
Gradbena dela: Štolfa
Notranja oprema: Tapetništvo Milan Debevec, Mizarstvo Jagodic
