Soseska, ki se obrača k vencu Kamniških Alp

Čeprav se marsikateremu obiskovalcu Kranja, ko se po izvozu z avtoceste pelje proti mestnemu središču, blokovsko naselje Planina zdi ogromno, pa je to v resnici šele tretje največje stanovanjsko naselje v Sloveniji. Za največjo slovensko sosesko namreč veljajo ljubljanske Fužine s približno 15.000 prebivalci, sledi jim Šiška s 13.000 prebivalci. Je pa Planina najmanj gosto poseljena soseska. Naselje je razdeljeno na tri dele, gradnja, ki se je začela že v 40. letih prejšnjega stoletja, pa se nadaljuje še danes.

Po zgraditvi železniške povezave leta 1870 se je v Kranju začel hiter gospodarski razvoj. V 20. letih 20. stoletja je v mesto prišel poljski in češki kapital, s pomočjo katerega sta se razvili tekstilna in čevljarska industrija, sočasno pa je bila v razvoju tudi že gumarska. Kranj je po drugi svetovni vojni postal drugo največje industrijsko središče v Sloveniji, gospodarsko najnaprednejši republiki v Jugoslaviji. Potreba po delavcih je bila izjemna, zanje so gradili nova spalna naselja, kot so Zlato polje, Vodovodni stolp in nazadnje konec 60. let zaradi potrebe po 15.000 delavcih še 5000 novih stanovanj na Planini.



S trebuhom za kruhom so se sem priseljevali najprej ljudje iz širše okolice mesta, pa tudi iz Štajerske, Dolenjske in od drugod, od sredine šestdesetih do konca osemdesetih let so bili vse številnejši tudi priseljenci iz drugih jugoslovanskih republik, zaradi česar je narodnostna sestava v naselju Planina postajala čedalje bolj pisana, pravi Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja.

Vpliv Iskre

Najstarejši del soseske sega v 40. leta, v čas med nemško okupacijo, ko so četrt Novi dom (nasproti Kokrškega mostu) zgradili za nemške delavce, ki so delali v tovarni letalskih elektrodelov (kasneje se je podjetje prestrukturiralo v Iskro), in nemške uradnike. Gre za enonadstropne hiše z notranjim dvoriščem in vrtovi ter lesenimi stopnišči.



Čez desetletje so stanovanja za delavce tovarne Iskra zgradili še na vzhodni strani soseske, podjetje Tekstilindus pa je zgradilo stanovanjske bloke ob Župančičevi ulici. V 60. letih se je zgradilo nekaj izobraževalnih objektov, kot sta nekdanja srednja trgovska šola in OŠ Staneta Žagarja, do začetka 90. let pa se je skladno z gospodarskim razvojem in z leta 1969 sprejetim načrtom za največjo pozidavo Kranja zgradil največji delež celotne soseske Planina.



Kot je leta 1980 v Kranjskem zborniku pisal Ivo Miklavčič, direktor delovne organizacije, iz katere je izšel Domplan, družba za upravljanje stanovanjskih stavb, se je gradnja začela leta 1971, prvi prebivalci so se vselili že dve leti pozneje. Dogodek pa so pospremile tudi kamere nacionalne televizije. »Prizori so bili nenavadni, saj poleg blokov, ki so rasli drug ob drugem, ni bilo ničesar. Ne vrtcev, trgovin in igrišč, le zemlja,« se spominjajo prvi prebivalci.

Izjemna gradnja le v začetku

Ob gradnji so, predvsem v prvih letih, veliko pozornost namenjali kvaliteti bivanja. Pazili so, da bi bila poselitev redka – Planina sodi med najmanj gosto poseljene stanovanjske soseske –, da je bilo dovolj površin, namenjenih le pešcem, obilici zelenja in pogledu na Kamniške Alpe.

»Venec gora zahteva poseben sistem vizur pri novi zazidavi. Odrejena je primerna smer stanovanjskih ulic v smeri severovzhod-jugozahod, tako da so posamezni ulični kompleksi zamaknjeni in sproščeni pogledi na alpski venec,« navaja Miklavčič. Naselje naj bi zasnovalo več arhitektov, med njimi Marjan Bežan in Nives Starc z Bracom Mušičem kot načrtovalcem urbanističnega programa Občine Kranj med letoma 1963 in 1968 na čelu.



Še danes velja, da je Planina zelo kvalitetno grajena. »Gradnja v 60. in 70. letih je bila veliko bolj kvalitetna, ker je bilo na voljo veliko materiala, v osemdesetih letih pa je bila že kriza jugoslovanske države, začelo je primanjkovati dobrin, tudi materiala za gradnjo, gradilo se je na hitro, na slabo gradnjo pa je vplivalo tudi to, da je zaradi gradnje enodružinskih hiš zginevalo veliko gradbenega materiala. Zato se že od daleč vidi, da bloki, ki so bili zgrajeni v tistem času, hitreje propadajo,« pojasni Rogljeva.

Film Tu pa tam

V 70. letih je bilo veliko volje po dovršenem projektiranju, to priča tudi veličastni drevored dvestotih divjih kostanjev, ki se razprostira od nekdanje trgovske šole do športne dvorane pri OŠ Jakoba Aljaža. Šolo, ki se je najprej imenovala OŠ Planina, nato pa OŠ Bratstva in enotnosti, so odprli septembra 1980, ima tudi lasten pokriti bazen, kjer so se naučile plavati številne generacije.

Konec devetdesetih let so na Planini 2 odprli še OŠ Matija Čopa. Dvorišče šole je dobilo svojih pet minut slave v filmskem prvencu najuspešnejšega slovenskega režiserja Mitje Okorna Tu pa tam. Otvoritvena scena štirih najstnikov je posneta na klopci ob šolskem igrišču, Okornu, ki je obiskoval omenjeno šolo, pa je tudi sicer uspel realističen prikaz stanja mladine, ki je v devetdesetih in na prelomu tisočletja rasla na Planini.



Mladina še danes veliko poseda po Planini, svoje čase pa so jim bili namenjeni tudi tako imenovani skupci. »Skupni prostori so bili očitno aktualni le v prvih letih gradnje, v sedemdesetih letih, takrat je bil občutek za skupnost še močno izražen v aktualni politiki, kasneje v osemdesetih pa se je že začel izgubljati, zato teh prostorov nimajo vsi bloki, saj se je v osemdesetih zaradi jugoslovanske krize že začelo varčevati,« pojasni Rogljeva. Nekateri skupci so imeli mizo za pingpong, fitnes naprave, otroci so tam praznovali rojstne dneve, novoletne zabave ...



Kot pojasnjuje Janez Ziherl, vodja Urada za okolje in prostor pri Mestni občini Kranj, skupcev v takšni obliki ni več, obstaja pa želja, tudi stanovalcev, da se skupnostni prostori vzpostavijo, da se lahko kje izvajajo družabna, vsakodnevna srečevanja. »To je bil eden od projektov na Planini I, kjer smo želeli postaviti ob igrišču večnamenski objekt, kjer bi bila tudi plezalna stena in hkrati večnamenski prostor za druge dogodke in udejstvovanja. Žal je sredstev za ta projekt zmanjkalo.« V skupnih prostorih, kjer jih še imajo, danes potekajo le še sestanki stanovalcev.

Svoje čase se je veliko dogajalo tudi pred, pod in na garažah. Za v filmu Tu pa tam prezentirane garaže Planine 3, za katere bi si želela napisati, da jih je zasnoval kultni arhitekt Severin Sever, velja, da je njihovo zasnovo morda le navdahnil. Zanimive so tudi garaže na Planini 1 pri nekdanji živilski trgovini, ki so imele po obeh dolžinah korita posajena z bujnim grmičevjem, a je zavarovanje pločevine pred praskami vej očitno prevladalo nad estetiko, zato so se veljaki odločili, da bujno grmičevje odstranijo, otrokom pa so ostala prazna korita, kjer so si varno skriti pred očmi staršev, oprezajočih z balkonov, lahko delili prve poljube.



Garaže imajo tudi famozna zaklonišča z več metrov debelimi stenami, ki so bili med osamosvojitveno vojno celo nekajkrat v uporabi. Aleš Peternel, vodja koordinacije skupine za vključevanje prebivalcev v prenovo Planine pri Mestni občini Kranj, na vprašanje, kakšno je danes stanje tam, pove, da so v javni lasti in so nevzdrževana, neosvetljena, zato se tam večkrat dogajajo vlomi, vandalizem … »Nekatera zaklonišča, ki so v sklopu teh garaž ali pa so samostojna, pa se že uporabljajo za druge namene. V najemu jih imajo predvsem razni bendi, nekje je snemalni studio, drugje skladišče.«

Zaklonišča so že po zakonu dvonamenski objekti, ki se v mirnem času lahko uporabljajo za druge namene pod pogojem, da so v primeru nevarnosti v 24 urah pripravljeni na zaklepanje, zato imajo velik potencial, sploh za potrebe skupnosti. »Denimo na Planini 3, to je najmlajši del soseske, ki spada pod krajevno skupnost Primskovo. Ker prebivalci tam nimajo nobenega skupnostnega prostora, so prišle pobude, da se prostori zaklonišč namenijo za družabne aktivnosti,« pove Peternel.

Most čez Savo in trgovine

Če se vrnemo nazaj k temu, zakaj je Planina sploh nastala, je prav tako nastal tudi štirideset metrov visok most čez Savo, kajti predel, kjer se je naseljevala industrija, je od Planine, kjer so živeli delavci, ločevala široka reka, pot na delo pa je bila zamudna. Tako so leta 1981 zgradili tako imenovani Delavski most, čez katerega se še danes z avtomobili, peš ali s kolesi na delo v Iskro in Savo (danes Goodyear) odpravljajo mnogi.



Gospodarstvo pa je na sosesko vplivalo tudi ob prehodu iz planskega v tržno, saj so v devetdesetih s pojavom osebnega podjetništva v kleteh blokov nastajale majhne živilske trgovine, kamor so starši pošiljali otroke po nakupih. »Trgovine in storitve so dolgo vztrajale, se je pa z gradnjo bližnjih nakupovalnih centrov, ki so razpotegnjeni ob straneh vseh treh Planin, interes po teh prostorih zmanjšal. Danes sicer obstajajo pobude, da bi se tudi ti prostori spremenili v stanovanja,« še pove Ziherl.