Ustvarjati hifuku, veselje za ljudi, pa tudi zase
Modni svet se je poslovil od »japonskega princa plisiranja«, »oblikovalca, ki je odprl vrata japonski modi«, pa tudi »revolucionarnega japonskega oblikovalca, ki se ga bo svet najbolj spominjal kot oblikovalca črnih pulijev Steva Jobsa«, so prepričani v reviji Vogue. Zagotovo je njegov najbolj prepoznavni izdelek postala predvsem dišava za ženske L'eau d'Issey, ki jo je pred natanko tremi desetletji zmešal francoski parfumer Jacques Cavallier.
Želel si je postati plesalec ali športnik, a sta ga atomsko razdejanje rojstne Hirošime pri rosnih sedmih letih in posledično mamina smrt tri leta zatem zaznamovala, želel si je početi le stvari, ki bi bile v veselje in prinašale lepoto. »V japonščini se oblačilom reče hifuku, to pomeni tudi veselje, in verjetno poskušam ustvarjati hifuku, srečo in veselje za ljudi, pa tudi zase,« je dejal v nekem intervjuju v očitno dokaj mladih letih.
Naposled je kot diplomant tokijske umetniške šole, ki je delal pri Guyju Larochu in Hubertu de Givenchyju ter se je izpopolnjeval na elitni modni pariški šoli École de la Chambre Syndicale de la Couture Parisienne, leta 1970 ustanovil Miyake Design Studio v Tokiu. Kmalu zatem je odprl še svoj prvi pariški butik. Skupaj z modnima oblikovalcema Rei Kawakubo in Yohjijem Yamamotom je postal del novega vala mladih japonskih oblikovalcev, ki so sredi 70. let po Kenzu Takadi in Hanae Mori osvajali Pariz.
Pri francoskem združenju za visoko modo in modo so ob njegovem dokončnem slovesu zapisali, da je bil prvi tuji oblikovalec na pariškem modnem tednu, bilo je aprila leta 1974, aktualni predsednik združenja Bruno Pavlovsky pa se mu je poklonil z izjavo, da je Miyake z neomajno predanostjo vse od začetka vplival na ta pomembni modni dogodek.
Miyake je bil že sredi 70. let minulega stoletja prepričan, da se visoka moda bliža svojemu koncu, saj da ni več njenih oblikovalcev. Vsaj tako je v tistem času dejal v pogovoru za revijo Interview, iz katerega so njegove posamezne izjave na spletni strani objavili ob njegovi smrti te dni.
»Moda je bila nekoč samo za predstavnike višjih slojev, bila je le visoka moda. Zdaj pa je za vsakogar. Mogoče je najti kolekcije, ki jih ustvarjajo velika modna imena, a po povsem drugačnih cenah. Danes je vse oblikovano po višjih poklicnih standardih. Ljudem je na voljo, da si izberejo, kar želijo, kar jim je najbolj všeč,« je dejal. Prepričan je bil tudi, da je za oblikovalce sodobnih nazorov zelo zanimivo in spodbujajoče poslati večje število oblačil v prodajo po svetu, kar pa da je mogoče le s pret-á-porterjem.
Pionir udobnih oblačil
Že v svojih začetnih letih je pariško sceno presenečal z nosljivimi avantgardnimi kosi. Temelj njegovega modnega ustvarjanja je postala funkcija, v svoji več kot pol stoletja dolgi globalni karieri je zaslovel predvsem kot pionir udobnih oblačil iz umetnih materialov, eksperimentiral je z različnimi materiali, od plastike do kovinske žice in celo japonskega papirja, marsikatera njegova kreacija se zdi kot japonski origami.
Mnogo pred hitro modo, že v začetku 80. let, je oponiral vrtečemu se modnemu krogotoku, prisegal je na brezčasnost, dejal je, da si želi, da bi njegovi kupci lahko nosili pulover, ki ga je oblikoval pred desetimi leti, s hlačami iz aktualne kolekcije.
Leta 1993 je s kolekcijo Plisé, prosim osvežil staromoden koncept plisé in ga vpisal med svoje inovacije. Kosi, med njimi ogrinjala, obleke brez rokavov in hlače iz toplotno obdelanega poliestra s trajnimi gubami, so se ponašali z odlikami, saj se nikoli niso mečkali in jih je bilo mogoče prati v pralnem stroju. Kolekcija, ki je izžarevala fluidnost in prinašala udobje, je zaslovela kot ena prvih in najboljših primerov spolno neopredeljenih oblačil. Bila je tudi njegov odgovor na visoke cene in nenosljivost mode višjega cenovnega razreda.
Konec istega desetletja je navdušil s tako imenovanim konceptom A-POC (A Piece of Cloth/kos blaga), ko je s pomočjo računalniškega programa ustvaril oblačila brez enega samega šiva. Poudarjal je, da je vsaka civilizacija že od antičnih časov, tako v Grčiji kot Afriki, izdelovala oblačila iz enega samega kosa blaga ali živalske kože. Ko je leta 2006 prejel visoko in prestižno japonsko priznanje kjoto, ki ga podeljujejo za življenjske dosežke v umetnosti in znanosti, je dejal, da ko bo utrujen od tega, kam gre, ali ko se bo spotaknil, se bo vrnil h »kosu blaga«.
Zlasti oblikovalci in arhitekti so se ob vstopu v nov milenij zaljubljali v enega njegovih najbolj ikoničnih in največkrat kopiranih kosov – geometrično torbico Bao Bao, sestavljeno iz neštetih trikotnikov, ki jo je pozneje nadgradil še z drugimi geometričnimi liki, v zgodovino poslovne mode pa se je zapisal tudi z menda več kot 100 črnimi puliji za ustanovitelja Appla Steva Jobsa, ki so rahljali poslovni oblačilni kodeks v Silicijevi dolini.
Ni potreboval teorij ali nesmiselnih izjav
Številni njegovi kosi so danes del muzejskih zbirk, tudi stalne zbirke newyorškega muzeja MoMA. Leta 2010 je prejel japonsko odlikovanje red za kulturo, leta 2016 še francoski red legije časti. Miyakejeva modna hiša je vzgojila številne nadarjene mlade oblikovalce, slovi pa tudi po inovativnih in posebnih modnih revijah, kakršna je bila tudi zadnja predstavitev moške kolekcije pred dvema mesecema, prva v živo po dveh pandemičnih letih in modnih revijah po spletu oziroma modnih inštalacijah. Na njej so nastopili tako manekenke kot plesalci in akrobati.
Kot je zapisal znani italijanski modni novinar Angelo Flaccavento v moški izdaji L'Uomo Vogue – lanskega julija je imel zadnji intervju z Miyakejem –, je ta japonski oblikovalec svoje delo ponižno imenoval izdelovanje stvari, ni imel potrebe po pripovedovanju zgodb.
»Izdeloval je kose, namenjene nošenju, a je pri tem izzival in usmerjal inovacije tako v konstrukciji oblačil kot v izdelavi. Miyakejeva glavna obsedenost je bila pravzaprav zamisel o ustvarjanju kosov, ki se neopazno prilagajajo potrebam uporabnika in mu lajšajo življenje. Za to nikoli ni potreboval preveč teorij ali nesmiselnih izjav.«
Issey Miyake, ki je nedavno preminil v starosti 84 let, pa tudi o jedrski katastrofi ni govoril, čeprav je zaradi nje vse življenje tudi šepal. Svoj molk je javno prekinil pred trinajstimi leti, ko je New York Times objavil njegov spominski zapis, v katerem je razkril, da ko zapre oči, še vedno vidi stvari, ki jih nihče ne bi smel doživeti: svetlo rdečo luč, črni oblak kmalu zatem, ljudi, ki tečejo v vse smeri in obupano poskušajo pobegniti. Pozval je tedanjega ameriškega predsednika Baracka Obamo, naj obišče Hirošimo. Želja se mu je uresničila leta 2016, ko je ta opravil zgodovinski obisk.
V oblikovanje oblačil se je usmeril tudi zato, ker je to ustvarjalno pa tudi sodobno in optimistično, je še brati v tej izpovedi. »Trudil sem se, da me preteklost ne bi opredeljevala. Nisem želel, da me označijo za 'oblikovalca, ki je preživel atomsko bombo', zato sem se vedno izogibal vprašanjem o Hirošimi. Zaradi njih mi je bilo neprijetno.«
