Vsaka muha, vsaka ptica, vsak solinski rakec ...

Povsem prekrit s toplim solinskim blatom kot prikovan ležim na lesenem ležalniku, s pogledom na rajski vrt. Pred mano Piča, opuščeni del solin. Deset korakov stran v slanici strumno stopa Egretta garzetta (mala bela čaplja), simbol tega slanega kraljestva. Ne zmeni se za nas. Zanimajo jo samo majhni rakci, morda kakšna drobna ribica, ki jih strogo osredotočena išče kak meter pred sabo. Če popolne tišine in oglašanja ptic ne bi sem ter tja zmotili preleti letal, bi mislil, da sem v vrtu Eden.



Iz sosednjega boksa solinskih term na prostem prihaja šum, ki ga povzroča solni piling, ko pridne terapevtkine roke s soljo drgnejo mlado napeto kožo ženskega telesa. Za velikim bazenom s čapljo, galebi in čigrami je še deset vrst opuščenih bazenov na Piči. Več sto metrov stran so visoki čelni solinski nasipi, ki »držijo« morje (kajti morska gladina je višja od vseh solnih bazenov), za nasipi so jadrnice, še dlje je na migetajočem obzorju hotel Histrion v sveže beli preobleki. Lučaj stran na desni sta stari škver s svojimi lesenjačami in ribiško pristanišče, ki čaka na prenovo. Nad njima so oljčniki in slikovite sredozemske hišice, še za vsem tem pa 150 skulptur iz belega istrskega kamna, ki jih samo čutimo.



Prijazna »terapevtska solinarka« iz Lepe Vide je na moje telo nanesla skoraj 50 stopinj toplo solinsko blato, me prekrila z rjuho in mi podložila brisačo pod glavo, da sem lahko užival ta paradiž. Ni vseeno, katero solinsko blato, saj ni vsako pravo za mazanje. Solinarji najbolj vedo, katero pomaga proti revmi, kožnim boleznim, bolečinam v sklepih in še čemu. To so sicer vedeli že benediktinci, ki so na bližnjem Krogu že zdavnaj zgradili samostan, v dolini pa skrbeli za slana polja. Včasih so se z blatom mazali reveži. Tudi danes to počnejo reveži, kajti tisti, ki se moramo mazati z blatom z vonjem po žveplu, smo seveda reveži. Ampak za kratek obisk rajskega vrta ni nobena cena previsoka. To zdaj ve tudi slovaška predsednica Zuzana Čaputová, ki ga je obiskala pred tednom dni. Terapevtka mi je svetovala, naj, če mi bo vroče, rjuho odvržem. Toda za prst debelo in ogreto blato, namazano po vsem telesu (le na nogah pod koleni ne), me je najprej pomirilo in me po desetih minutah začelo hladiti. Nenavaden občutek sredi toplega avgusta.



V Lepi Vidi ne občutijo pomanjkanja tujih gostov. Cene niso ravno za vsak dan, turistov pa v tej turistični krizi (vsaj po odprtju sredi junija) ne zmanjka. Do termalnega kopališča nas po slikoviti potki ob kanalu Lera med solinskimi polji pripeljejo električni avtki. Medtem pa se solinarji potijo v vročini, grabijo in strgajo z gaveri sol, nakladajo tone kristalov in v lesenih coklah (taperinih) pazljivo stopajo po dragoceni petoli v bazenih.


 

Najpomembnejša je petola

Tukaj so sol pridobivali že pred več kot 1200 leti. Severni Jadran je zaradi plitvega morja in obalne morfologije prijazen solinam. Letošnja sezona bo klavrna, če se kaj ne obrne, pravi Osman Dedič, ki ob primernem vremenu skoraj vsak dan trikrat obrne od dve do tri tone soli. Najprej jo mora nagrabiti skupaj na majhne od 50- do 60-kilogramske kupčke, potem z lopato naložiti v voziček na tračnicah in potem še z lopato premetati na velik kup, kjer čez poletje kopiči svoj pridelek. Doslej je 24 solinarjev pobralo le kakih 400 ton soli. To je daleč pod dolgoletnim povprečjem. Upajo, da bi lahko sol grabili še vse do 20. septembra in prišli vsaj blizu magičnih tisoč ton.



Toda grabljenje in spravljanje soli nista najtežji del posla. Dolgoletni vodja proizvodnje Dario Sau nas prepričuje, da je najpomembnejša dobra priprava solnih bazenov. Ta traja vsaj 240 ur, torej dva pomladna meseca, če je vreme naklonjeno. Poskrbeti morajo za petolo, to je skorjo, ki so se jo piranski solinarji naučili gojiti sredi 14. stoletja od paških solinarjev. Tam so jo že zdavnaj opustili, petolo pa na tak način gojijo samo še tukaj. Zaradi nje so piranske soline edinstvene na svetu. V posebnih vremenskih razmerah in ob nadzorovani slanosti vode morajo vzgojiti alge, ki s pomočjo cianobakterij, sadre, karbonatnih mineralov in malce gline oblikujejo naravno in zelo trdno podlago, skorjo, ki pokrije dno kristalizacijskega bazena in deluje kot biološki filter. Na dobro pripravljeni petoli lahko solinarji grabijo idealno čisto in zdravo jedilno sol. Nobena druga podlaga se ne more primerjati s petolo. Če prevečkrat dežuje, če podlaga ni primerno vzgojena, lahko razpoka in se meša med sol, zaradi česar solinar ne doseže zahtevane kakovosti piranske soli in tako tudi pričakovanega zaslužka ne.


 

»Ena sama bitka z naravo«

»V idealnih razmerah je še mogoče vzgojiti kakovostno petolo, vendar je potrebnih veliko izkušenj, dela in vztrajnosti. Prva leta solinarji težko uspejo, zato je njihova sol slabše kakovosti in cena ter plačilo nižja. Zato mnogi obupajo in naslednje leto iščemo nove,« pojasnjuje Dario Sau. To se dogaja tudi letos, ko je že jasno, da bo zaslužek zaradi pogostega dežja manjši od pričakovanj. Ko nagrabijo več kot 2000 ton prvovrstne jedilne soli, se posel izplača, če je ne, poslujejo z izgubo. »Računica bi se izšla, če bi na leto prodali vsaj 2000 ton naše piranske soli (torej en kilogram na državljana), zdaj nam je uspe prodati le 1200 ton. Iz lanskih zalog je je že zmanjkalo, sezona pa je zaradi muhastega vremena spet pičla. Morda je bo za petino ali četrtino povprečne sezone,« obupano ugotavlja direktor Solin Klavdij Godnič, ki si sicer prizadeva vzpostaviti obratovanje še na južnem delu Lere, s čimer bi proizvodnjo soli skoraj podvojili. Težava pa je v delovni sili, ki v neugodnih vremenskih razmerah ne more računati na ustrezen zaslužek.





Tu se začenja začarani krog solin. Država solinarjev ne obravnava kot kmetov (pridelovalcev hrane), čeprav to so, zaradi česar ne uživajo podobne državne pomoči. Solinarstvo je po nenavadni logiki uvrščeno med rudarjenje. Če ne bi prejemali evropskih sredstev za vzdrževanje nasipov, kanalov, obrambnih zidov, črpališč in vse preostale infrastrukture, bi podjetje že zdavnaj propadlo. Morda si mnogi prav to želijo, ker na tihem upajo, da bi potem ta dragoceni prostor prepustili nepremičninskim morskim psom. Soline pa so seveda alfa in omega parka in vsega, kar je povezanega z njim.



Čeprav je okolje na videz pusto in dolgočasno, gre v resnici za zelo zapleten in sestavljen sistem, v katerem igra vsak element, vsaka muha, vsaka ptica, vsak solinski rakec in celo vsaka bakterija svojo natančno odrejeno in zahtevno vlogo. Kdor uničuje posamezne člene in posega v sistem, počasi uničuje dragulj. Soline zdaj obišče več kot 50.000 ljudi na leto. To je zgornja meja obljudenosti. Nekateri se jezijo, ker bi šli radi pogosteje v kanale, blato, med ptice in propadajoče hiše ... A jim parkovni nadzorniki ne pustijo v večji del solin. Še premalo so strogi. Če pogledamo, koliko zidov so zgradili v solinah, koliko jaht so privezali, kako zanemarjen je Jernejev kanal, kako težko je pregovoriti državo, da bi pomagala plačevati solinarje vsaj v času neprimernega vremena ...


 

Vse manj hišk, ni več vetrnic, ni pomolčka v kanalu Giassi

Starih solinarskih hišk je vse manj in vse bolj so porušene, solinarski muzej je zaprt, ker ministrstvo ni zagotovilo denarja za skrbnika, ki bi sprejemal goste. Ni niti pomola v kanalu Giassi, ob katerem bi pristajala plovila s turisti za muzej. Solinskih vetrnic ni več. Dobili smo nove nasipe, nove mostičke, zaklenjene poti, opustela polja, slabše dostopen muzej ... Zato očitki vodstvu, da bolj skrbi za gradbeni del podjetja kot za solinarstvo, naravo in tradicijo. Je pa kakih 3000 galebov, veliko lepih polojnikov, malih belih čapelj, duplinskih kozark, sabljark, vse več umetnih gnezdišč za čigre in desetine drugih ptic ... Z umetnimi gnezdišči jih varujejo, ker poleg lisic zahajajo v soline še šakali, in celo prvega rakuna so že videli pri opustelem rudniku. Za ptice je to še zmeraj najlepši, najrazkošnejši, varen »hotel« v severnem Jadranu, z obilico izvrstne hrane. Kdo ve, ali bi bilo res bolje, če bi bile soline vpisane na seznam Unescove svetovne dediščine.



Minili so stari časi, ko smo se hodili mazat z blatom ob ta ali oni kanal in se potem okopali v njem. Zdaj vse to lahko počnemo za 50 evrov v dveh urah na dan. Terme na prostem so dodaten zaslužek za Soline in privilegij za tiste, ki si jih lahko privoščijo. Blatne kopeli so si na podoben način privoščili tudi pred stoletji. V malce drugačnem raju, ki pa ga je tudi tedaj v sozvočju z naravo povsem drugače vendarle izdelal – človek. Človek je potreboval sol, vse drugo, tudi ptičji rezervat in edinstven botanični vrt, je zraslo na njej.