Za vedno pojoča nuna Maria von Trapp
Kratkolasa kraljica muzikalov Julie Andrews je pred dnevi prejela zlatega leva za življenjsko delo.
Odpri galerijo
Z beneškega Lida tako kot legendarni španski režiser Pedro Almodóvar z zlatim levom za življenjsko delo FOTO: Alberto Pizzoli/ AFP
Za mnoge generacije gledalcev bo Julie Andrews za vedno ostala pojoča in mila Maria von Trapp ter radoživa Mary Poppins, četudi je zaigrala še v mnogih drugih in tudi drugačnih vlogah.
Poleg oskarja za vlogo te čarobne britanske guvernante je za svoje delo prejela še emmyje, zlate globuse, nagrado bafta in grammy. In te dni na 76. beneškem filmskem festivalu (skupaj s slavnim španskim režiserjem Pedrom Almodóvarjem) še zlatega leva za življenjsko delo.
Morda je izbor nagrajenke za marsikoga manjše presenečenje, saj je navsezadnje zaslovela z vlogami v manj čaščeni zvrsti, muzikalih, in se tako znašla na seznamu mnogo bolj legendarnih filmskih ustvarjalcev, kot so Vanessa Redgrave, Robert Redford ali Jane Fonda, če se spomnimo samo beneških nagrajencev zadnjih dveh let. Toda kot je v obrazložitvi pojasnil direktor festivala Alberto Barbera, je »ta zlati lev zasluženo priznanje izredni karieri, ki je občudujoče razčlenila popularni uspeh in umetniške ambicije, ne da bi pri tem podlegla lahkim kompromisom«. Julie Andrews se je zahvalila z besedami, da je nadvse počaščena, da so jo izbrali, saj beneški filmski festival šteje za enega najbolj uglednih.
Skoraj 84-letna britanska igralka, za katero so komentatorji zapisali, da je videti in slišati mnogo mlajša, kot je v resnici, se zdi kot poosebljena angleška uglajenost in milina, in prav zato je te dni najbrž marsikoga precej presenetila, ko je razkrila nekaj resničnih osebnostnih lastnosti. Med drugim to, da ni tako zelo imenitna in da preklinja, kar je po njenih besedah hitro opazil Disney. Ko se je na snemanju Mary Poppins strgala mreža, v kateri so jo dvignili, in je »padla na tla kot tona opek«, je »izrekla nekaj besed, ki jih Walt Disney ni prav pogosto slišal«. Pa tudi, da pod navidezno deviškostjo skriva veliko bolj nagajivo življenje, po katerem poznamo legendarno Mary Poppins, z vlogo katere si je ustvarila ime in ji je prinesla oskarja. »Na zunaj je videti tako zelo na mestu … Toda že podloge njenih suknjičev in spodnjih kril so zelo barvite in vražje.«
Tudi marsikaj drugega iz življenja Julie Andrews je manj idilično, kot bi pričakovali, kar je že pred desetletjem popisala v mladostnih spominih (Home: A Memoir of My Early Years), ki so se takoj po izidu povzpeli na vrh seznama uspešnic New York Timesa. Bila je otrok skoka čez plot njene matere, učiteljice klavirja Barbare Morris, ki se je po zgolj nekaj letih zakona ločila od moža Teda Wellsa, učitelja tehničnega pouka. Tega je Julie vselej štela za svojega pravega očeta, čeprav se je mati pri njenih štirih letih drugič poročila s kanadskim zabavljačem Tedom Andrewsom.
Prisiljena je bila na hitro odrasti. Mati je z novim partnerjem na veliko pila, Andrews pa je v opitem stanju dvakrat želel v posteljo z Julie. Zaradi krasnega glasu je z mamo in očimom že kot otrok nastopala na ulici, s petjem je pomagala preživljati družino in pazila na mlajša brata in polsestro.
Pri štirinajstih letih je ugotovila, da oče, ki ga je imela neznansko rada in o katerem pripoveduje same lepe stvari, ni njen biološki. Bilo je nekega večera 1949. leta po pevskem nastopu v hiši družinskih prijateljev. Kot je zapisala v biografiji, je k njej prišel lastnik hiše ... in se usedel na kavč poleg nje. »Spominjam se elektrike, ki se je ustvarila med nama in si je nisem mogla razložiti.« Še isti večer ji je mama povedala, da je to njen pravi oče, kar jo je popolnoma šokiralo. A pozneje je izvedela, da je tudi njen »oče« Ted Wells od vselej vedel za resnico, kar pa nikoli ni vplivalo na njun ljubeč in naklonjen odnos.
Njena pevska nadarjenost je prvič odmevneje zažarela na radijskem nastopu pri dvanajstih letih, tik pred devetnajstim rojstnim dnem, leta 1953, je že debitirala na Broadwayu, v muzikalu The Boy Friend. Potem je postala Eliza Doolittle v My Fair Lady, ki je slavila kot velika broadwayska uspešnica, nadaljevala pa kot kraljica Guinevere v muzikalu Camelot. In medtem ko so za filmsko adaptacijo My Fair Lady zaradi prepoznavnosti izbrali slavnejšo Audrey Hepburn (glas ji je posodila Marni Nixon) – Andrewsova je dejala, da tega niti ni pričakovala, saj so glede na veliko broadwaysko produkcijo tedaj v filmih raje angažirali druge –, je njo Disney povabil k Mary Poppins. In jo počakal, da je rodila.
Potem je prišla vloga pojoče nune iz Salzburga, ki jo je najbolj zaznamovala. Toda zgodba, ki je kot muzikal že živela na Broadwayu, se ji je zdela preveč sentimentalna in sladka. »Zato sva se z režiserjem Robertom Wisom odločila, da bomo zadržani, kolikor je mogoče. In mislim, da nam je uspela velika razlika. Še vedno je sladek in prijeten film, toda odrešili smo ga pretirane pocukranosti.«
Toda snemanje, še zlasti uvodnih ikoničnih panoramskih prizorov pod vršaci, ni bilo tako idilično, kot je na filmu. Moč helikopterja, na katerem je bila kamera, jo je večkrat položila na tla. »Vse, kar sem morala narediti, je bilo, da sem začela teči proti helikopterju in peti. Toda vsakokrat sem končala na tleh s polnimi usti trave in zemlje.« V spominu pa so ji ostala predvsem snemanja v dežju in mrazu. »Tako lepo je bilo v Salzburgu, a je deževalo, deževalo, deževalo,« je povedala tudi te dni v Benetkah. Maria ji je prinesla nominacijo za oskarja, a ga ni dobila. Je pa muzikal Moje pesmi, moje sanje slavil s petimi, tudi za najboljši film.
Leto zatem, leta 1967, se je Andrewsova po osmih letih zakona ločila od ilustratorja in filmskega kostumografa Tonyja Waltona, že dve leti pozneje se je poročila z Blakom Edwardsom, med drugim režiserjem Zajtrka pri Tiffanyju, Rožnatega panterja in Strela v temi. Kot je razkril v enem od intervjujev, se je, še preden sta se spoznala, o njenem bliskovitem uspehu šalil z besedami: »Jaz vam lahko povem, kaj je to. Namesto sramnih dlačic ima lilije.« Pol leta zatem sta začela razmerje in ona mu je, ne vedoč za šalo, ki jo je delil v krogu prijateljev, podarila lilijo. Ko ji je povedal, kaj je o njej izrekel, mu je potrdila, da je to res. Njun zakon je rojeval tudi filme. Blake je za Julie napisal scenarij in režiral film Viktor Viktorija, ki sodi že med klasiko filmov LGBT, ter satiro o filmski industriji in hollywoodski srenji Pasji sinovi, v kateri je razgalila tudi oprsje. A to še zdaleč ni bil ves njen ustvarjalni opus.
Po operaciji grla leta 1997 se je umaknila z odrov. Izgubila je svoj štirioktavni razpon, zaradi neuspešne operacije pa je vložila tožbo proti kirurgom. Vse skupaj jo je tudi psihično prizadelo. Sprijaznjena z novimi pevskimi zmožnostmi se je leta 2000 vrnila na filmska platna kot kraljica mati v družinskem filmu Princeskin dnevnik in Zobna vila.
Podala se je tudi v pripovedovanje, med drugim je posodila glas kraljici Lillian v Shrekovih animiranih filmih pa tudi Grujevi mami v animiranih uspešnicah Jaz, baraba 1 in 2. Skupaj s hčerko Emmo Walton Hamilton, prav tako britansko igralko, gledališko direktorico in avtorico otroških knjig, sta napisali že več kot trideset pravljic. Prihodnji mesec na knjižne police prihaja nadaljevanje njene biografije, s spomini iz hollywoodskega obdobja (Home Work: A Memoir of My Hollywood Years).
V njem bo razkrila podrobnosti o soočanju z nepredstavljivim uspehom, materinstvom, koncem prvega zakona pa tudi o tem, kako se je zaljubila v briljantnega in živahnega Blaka Edwardsa, s katerim sta vzgojila pet otrok, deset vnukov in tri pravnuke. Sicer pa ima Julie Andrews za sabo tudi bogat televizijski opus, pred tremi leti pa se je preizkusila še kot režiserka produkcije My Fair Lady ob 60. obletnici sydneyjske opere.
V Benetkah je še izjavila, da je takšna oseba kot napol poln kozarec in da jo kakor Mary Poppins razjezi, kadar nekdo »pokaže pomanjkanje razumevanja in pozornosti za druge ljudi«. Sama ga je med drugim tudi pri dobrodelnem delu. •
Poleg oskarja za vlogo te čarobne britanske guvernante je za svoje delo prejela še emmyje, zlate globuse, nagrado bafta in grammy. In te dni na 76. beneškem filmskem festivalu (skupaj s slavnim španskim režiserjem Pedrom Almodóvarjem) še zlatega leva za življenjsko delo.
Morda je izbor nagrajenke za marsikoga manjše presenečenje, saj je navsezadnje zaslovela z vlogami v manj čaščeni zvrsti, muzikalih, in se tako znašla na seznamu mnogo bolj legendarnih filmskih ustvarjalcev, kot so Vanessa Redgrave, Robert Redford ali Jane Fonda, če se spomnimo samo beneških nagrajencev zadnjih dveh let. Toda kot je v obrazložitvi pojasnil direktor festivala Alberto Barbera, je »ta zlati lev zasluženo priznanje izredni karieri, ki je občudujoče razčlenila popularni uspeh in umetniške ambicije, ne da bi pri tem podlegla lahkim kompromisom«. Julie Andrews se je zahvalila z besedami, da je nadvse počaščena, da so jo izbrali, saj beneški filmski festival šteje za enega najbolj uglednih.
Za upodobitev Mary Poppins je prejela oskarja.
Nagajivo življenje
Skoraj 84-letna britanska igralka, za katero so komentatorji zapisali, da je videti in slišati mnogo mlajša, kot je v resnici, se zdi kot poosebljena angleška uglajenost in milina, in prav zato je te dni najbrž marsikoga precej presenetila, ko je razkrila nekaj resničnih osebnostnih lastnosti. Med drugim to, da ni tako zelo imenitna in da preklinja, kar je po njenih besedah hitro opazil Disney. Ko se je na snemanju Mary Poppins strgala mreža, v kateri so jo dvignili, in je »padla na tla kot tona opek«, je »izrekla nekaj besed, ki jih Walt Disney ni prav pogosto slišal«. Pa tudi, da pod navidezno deviškostjo skriva veliko bolj nagajivo življenje, po katerem poznamo legendarno Mary Poppins, z vlogo katere si je ustvarila ime in ji je prinesla oskarja. »Na zunaj je videti tako zelo na mestu … Toda že podloge njenih suknjičev in spodnjih kril so zelo barvite in vražje.«
...
Tudi marsikaj drugega iz življenja Julie Andrews je manj idilično, kot bi pričakovali, kar je že pred desetletjem popisala v mladostnih spominih (Home: A Memoir of My Early Years), ki so se takoj po izidu povzpeli na vrh seznama uspešnic New York Timesa. Bila je otrok skoka čez plot njene matere, učiteljice klavirja Barbare Morris, ki se je po zgolj nekaj letih zakona ločila od moža Teda Wellsa, učitelja tehničnega pouka. Tega je Julie vselej štela za svojega pravega očeta, čeprav se je mati pri njenih štirih letih drugič poročila s kanadskim zabavljačem Tedom Andrewsom.
Zažarela pri 12. letih
Prisiljena je bila na hitro odrasti. Mati je z novim partnerjem na veliko pila, Andrews pa je v opitem stanju dvakrat želel v posteljo z Julie. Zaradi krasnega glasu je z mamo in očimom že kot otrok nastopala na ulici, s petjem je pomagala preživljati družino in pazila na mlajša brata in polsestro.
Pri štirinajstih letih je ugotovila, da oče, ki ga je imela neznansko rada in o katerem pripoveduje same lepe stvari, ni njen biološki. Bilo je nekega večera 1949. leta po pevskem nastopu v hiši družinskih prijateljev. Kot je zapisala v biografiji, je k njej prišel lastnik hiše ... in se usedel na kavč poleg nje. »Spominjam se elektrike, ki se je ustvarila med nama in si je nisem mogla razložiti.« Še isti večer ji je mama povedala, da je to njen pravi oče, kar jo je popolnoma šokiralo. A pozneje je izvedela, da je tudi njen »oče« Ted Wells od vselej vedel za resnico, kar pa nikoli ni vplivalo na njun ljubeč in naklonjen odnos.
Njena pevska nadarjenost je prvič odmevneje zažarela na radijskem nastopu pri dvanajstih letih, tik pred devetnajstim rojstnim dnem, leta 1953, je že debitirala na Broadwayu, v muzikalu The Boy Friend. Potem je postala Eliza Doolittle v My Fair Lady, ki je slavila kot velika broadwayska uspešnica, nadaljevala pa kot kraljica Guinevere v muzikalu Camelot. In medtem ko so za filmsko adaptacijo My Fair Lady zaradi prepoznavnosti izbrali slavnejšo Audrey Hepburn (glas ji je posodila Marni Nixon) – Andrewsova je dejala, da tega niti ni pričakovala, saj so glede na veliko broadwaysko produkcijo tedaj v filmih raje angažirali druge –, je njo Disney povabil k Mary Poppins. In jo počakal, da je rodila.
Moje pesmi, moje sanje
Manj sladkoben film
Potem je prišla vloga pojoče nune iz Salzburga, ki jo je najbolj zaznamovala. Toda zgodba, ki je kot muzikal že živela na Broadwayu, se ji je zdela preveč sentimentalna in sladka. »Zato sva se z režiserjem Robertom Wisom odločila, da bomo zadržani, kolikor je mogoče. In mislim, da nam je uspela velika razlika. Še vedno je sladek in prijeten film, toda odrešili smo ga pretirane pocukranosti.«
Toda snemanje, še zlasti uvodnih ikoničnih panoramskih prizorov pod vršaci, ni bilo tako idilično, kot je na filmu. Moč helikopterja, na katerem je bila kamera, jo je večkrat položila na tla. »Vse, kar sem morala narediti, je bilo, da sem začela teči proti helikopterju in peti. Toda vsakokrat sem končala na tleh s polnimi usti trave in zemlje.« V spominu pa so ji ostala predvsem snemanja v dežju in mrazu. »Tako lepo je bilo v Salzburgu, a je deževalo, deževalo, deževalo,« je povedala tudi te dni v Benetkah. Maria ji je prinesla nominacijo za oskarja, a ga ni dobila. Je pa muzikal Moje pesmi, moje sanje slavil s petimi, tudi za najboljši film.
Leto zatem, leta 1967, se je Andrewsova po osmih letih zakona ločila od ilustratorja in filmskega kostumografa Tonyja Waltona, že dve leti pozneje se je poročila z Blakom Edwardsom, med drugim režiserjem Zajtrka pri Tiffanyju, Rožnatega panterja in Strela v temi. Kot je razkril v enem od intervjujev, se je, še preden sta se spoznala, o njenem bliskovitem uspehu šalil z besedami: »Jaz vam lahko povem, kaj je to. Namesto sramnih dlačic ima lilije.« Pol leta zatem sta začela razmerje in ona mu je, ne vedoč za šalo, ki jo je delil v krogu prijateljev, podarila lilijo. Ko ji je povedal, kaj je o njej izrekel, mu je potrdila, da je to res. Njun zakon je rojeval tudi filme. Blake je za Julie napisal scenarij in režiral film Viktor Viktorija, ki sodi že med klasiko filmov LGBT, ter satiro o filmski industriji in hollywoodski srenji Pasji sinovi, v kateri je razgalila tudi oprsje. A to še zdaleč ni bil ves njen ustvarjalni opus.
Viktor Viktorija
Prihodnji mesec nadaljevanje biografije
Po operaciji grla leta 1997 se je umaknila z odrov. Izgubila je svoj štirioktavni razpon, zaradi neuspešne operacije pa je vložila tožbo proti kirurgom. Vse skupaj jo je tudi psihično prizadelo. Sprijaznjena z novimi pevskimi zmožnostmi se je leta 2000 vrnila na filmska platna kot kraljica mati v družinskem filmu Princeskin dnevnik in Zobna vila.
Podala se je tudi v pripovedovanje, med drugim je posodila glas kraljici Lillian v Shrekovih animiranih filmih pa tudi Grujevi mami v animiranih uspešnicah Jaz, baraba 1 in 2. Skupaj s hčerko Emmo Walton Hamilton, prav tako britansko igralko, gledališko direktorico in avtorico otroških knjig, sta napisali že več kot trideset pravljic. Prihodnji mesec na knjižne police prihaja nadaljevanje njene biografije, s spomini iz hollywoodskega obdobja (Home Work: A Memoir of My Hollywood Years).
V njem bo razkrila podrobnosti o soočanju z nepredstavljivim uspehom, materinstvom, koncem prvega zakona pa tudi o tem, kako se je zaljubila v briljantnega in živahnega Blaka Edwardsa, s katerim sta vzgojila pet otrok, deset vnukov in tri pravnuke. Sicer pa ima Julie Andrews za sabo tudi bogat televizijski opus, pred tremi leti pa se je preizkusila še kot režiserka produkcije My Fair Lady ob 60. obletnici sydneyjske opere.
V Benetkah je še izjavila, da je takšna oseba kot napol poln kozarec in da jo kakor Mary Poppins razjezi, kadar nekdo »pokaže pomanjkanje razumevanja in pozornosti za druge ljudi«. Sama ga je med drugim tudi pri dobrodelnem delu. •
