Zgled vsemu pasjemu rodu
Ustvarjalno življenje Naceta Simončiča so najbolj zaznamovale vloge kosmatincev, glas je posodil kar štirinajstim
Odpri galerijo
Zlil se je z vlogo radovednega Tačka, o katerem so posneli več kot tristo oddaj.
Fotodokumentacija Dela
Vsi tisti, ki so jih v spanec še zazibale radijske pravljice, se gotovo spomnijo laježa strašnega psa Kastorja Poluksa Plutona Nera iz legendarne Žogice Marogice, za katerega se je naposled izkazalo, da je le kužek Postružek. Ali pa lajajočega glasu slavnega televizijskega psičkaTačka, ki je vselej z enako mero radovednosti postavljal vprašanja Marku (Okornu) tam nekje v sobi s starinskim pohištvom z belimi pikami. To sta bili le dve od 14 vlog kosmatincev, ki jim je življenje in dušo vdahnil legendarni lutkovni ustvarjalec Nace Simončič, od čigar rojstva letos mineva sto let.
Pse je imel strašno rad že od malega, vendar ga kot otrok nikoli ni imel. »V Litiji, kjer sem stanoval, je bil zelo hud gospodar. Nekoč sem pripeljal malega, prijaznega psička. Vendar sva skupaj ostala le nekaj dni, potem pa sem ga moral odpeljati k stari mami na Libergo, kjer je živela. Nato sem ga obiskoval, ampak to ni isto. Ker jaz sem ga hotel imeti pri sebi. No, ta moja ljubezen do psov je v meni res že od malega. Saj to, da lajaš, namesto da imaš psička, ni isto, je pa tudi to nekaj,« je povedal v enem od intervjujev pred mnogimi leti.
Rojen je bil ob koncu prve svetovne vojne, svojo gledališko pot pa je začel v drugi; v partizanih na tečajih za ljudske talente. Pozneje je postal organizacijski vodja Belokranjske kulturniške skupine in član Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, sodeloval je tudi v pevskem zboru in baletni skupini. Po osvoboditvi se je zaposlil v ljubljanski Drami in nekaj semestrov obiskoval akademijo za gledališče, najpomembnejša vloga v tem obdobju pa je bil Matiček, ki sta ga v alternaciji s Stanetom Severjem igrala v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Na povabilo baletnega ustvarjalca Pina Mlakarja je v tem času sodeloval celo v baletnem zboru SNG Opera in balet v Ljubljani v predstavah Vrag na vasi in Miklova Zala in potem je bil tu znova pes, čisto pravi, živi pes, ki ga je iz ljubljanske Drame tako rekoč popeljal v Mestno lutkovno gledališče, današnje Lutkovno gledališče Ljubljana.
V neki igri v ljubljanski Drami je režiser Bojan Stupica zahteval, naj živi pes na koncu prizora zalaja. »Pes pa ni hotel lajati in tako mi je naložil, da naj ga naučim. Ker pa ni ubogal, mi ni preostalo drugega, kot da sem se tudi sam naučil pasje govorice. Očitno pa sem mu nekoč nekaj nesramnega rekel, saj me je popadel, in od takrat naprej me je vedno oblajal. In tako sem ga naučil lajati na znak – samo pokazal sem se mu in že je tulil. Tako se je začelo moje pasje življenje.«
Simončiča je lajati na odru slišal režiser in takratni umetniški vodja in direktor LGL Jože Pengov in ga leta 1951 povabil k sodelovanju v lutkovni predstavi Žogica Marogica, v kateri je igral tistega slavnega kužka Postružka. V lutkovnem gledališču je ostal še v šestdesetih letih, kot zunanji sodelavec pa je ostal povezan z njim vse do smrti. V 90 predstavah je odigral 130 različnih vlog (upoštevaje samo premierne zasedbe, sicer jih je bilo menda okrog 200), kot avtor in soavtor pa je podpisal trinajst lutkovnih iger.
V 60. letih se je začelo njegovo ustvarjalno obdobje na takratni Televiziji Ljubljana. Lutke, ki so popestrile veliko oddaj za otroke pa tudi za odrasle že v poskusnem televizijskem programu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani decembra 1957 in so se okrepile z začetkom rednega eksperimentalnega programa približno leto dni pozneje, so leta 1962 na pobudo direktorja Lada Poharja dobile še svoj oddelek. »Obetavni mladi lutkar Črt Škodlar je postal vodja, bil je animator in režiser, Andra Avčin izdelovalka lutk, Nace Simončič pa recitator in animator, imeli so tudi nekaj stalnih sodelavcev. Po Škodlarjevem odhodu na drugo delovno mesto je vodenje leta 1964 prevzel Nace Simončič in ga vodil do ukinitve nekje na začetku sedemdesetih let. Moralo je biti pred letom 1971,« poudarja Andreja Humar Gruden, ki je o tem poglavju slovenske televizije napisala magistrsko nalogo. Leto 1971 pa je bilo tudi leto, ko se je Nace Simončič uradno upokojil.
Simončičevo televizijsko obdobje je najbolj zaznamovalo avtorstvo 49 epizod Kljukčevih dogodivščin in soavtorstvo, igranje ter animacija Radovednega Tačka. Rad se je spominjal tudi drugih televizijskih lutkovnih junakov in rad ponavljal, da je pet let pred ameriškim Muppet Showom naše »mapetke«, Butalce Miličinskega, ki šteje za prvo izvirno televizijsko lutkovno serijo pri nas, ustvarila Mara Kraljeva iz penaste gume, pa tudi da so menda Kljukca nameravali prodati celo v ZDA. V spominu gledalcev je ostal še po svojih nepozabnih prispevkih v Pedenjžepu. Ko so ga pri njegovih 74. letih, ko je bil v Tačkovem kožuhu že pet let, vprašali, kdo je pravzaprav on, Nace Simončič, je odgovoril: »Kuža vseh pasem, malih in velikih, zaprisežen pes v gledališču, na radiu, televiziji, zdaj nazadnje pa nekako najbolj radovedni Taček.«
Irena Struna Arko, ki se je s Simončičem srečala še kot gimnazijka na Radiu Slovenija pri otroški radijski oddaji Pet minut za novo pesmico ter je z njim povezovala tudi koncert po koncu vsake sezone, ga je dodobra spoznala prav v oddaji Radovedni Taček, tedaj kot urednica otroških oddaj. »Z Radovednim Tačkom smo hoteli otrokom približati lepoto in bogastvo slovenskega jezika, vanjo pa sem hotela vključiti tudi lutko, ta uspešni medij za podajanje snovi otrokom, kar je že prej pokazal prav Nace s Kljukcem. Odločila sem se, da bo glavni igralec v tej oddaji za otroke med četrtim in sedmim letom kuža, ki ga bo animiral Nace, in on je vlogo z veseljem sprejel. Sodeloval je tudi pri oblikovanju in zasnovi lutke in scenografije. Obrise Tačka je ustvaril ilustrator Marjan Manček, ki je narisal uvodno špico, izdelal ga je Mitja Ritmanič,« povzema sogovornica. Med letoma 1987 in 2000 so posneli 327 oddaj, ko so jo ukinili, jih je 13 še ostalo v predalu.
Simončič je bil po njenih besedah pravi profesionalec, na snemanje je vedno prišel dovolj zgodaj. Spominja se, kako je z bucikami ali risalnimi žebljički pripel tekste, kako je znal pomiriti ali poživiti dogajanje v ekipi, tudi ko se je kje kaj zataknilo. Tedaj si je kuža Taček začel preudarno lizati tačko in zagata je bila rešena. Ukvarjali so se tudi s tem, kako ga skriti, da mladi gledalci ne bodo videli njegove roke in glave, kar jim je uspelo s čepico v barvi Tačkove dlake, Simončiča so večkrat skrili za garderobno steno, Taček pa je z njegovo pomočjo počel vse mogoče; igral na majhno harmoniko, napihnil velik balon, požiral klobase.
»Nace je vselej imel upravičene ali pa hudomušne pripombe, s katerimi je v ekipi sprožal salve smeha. Najbolj me je navduševala njegova preobrazba, kako se je stopil s Tačkovo vlogo, češ, to pa moram že zato, da ne bom v sramoto vsemu pasjemu rodu. Enkrat smo snemali oddajo o klobasah in v studiu jih je bilo nekaj na pladnju. Ko se jih je nato sodelavec rekviziter odločil umakniti, je Taček tako prepričljivo šavsnil po njegovi roki, da se je na smrt prestrašil. Kakšen izreden čut za jezik je imel, razkriva anekdota, ko je Marko govoril o jerihonskih trobentah, ki naj bi imele tako močan glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe. Pa ga je Taček vprašal, ali ve, v katerem molu so donele? Presenečeni Marko ga je vprašal, od kod le naj bi to vedel. In Taček se je znova izkazal: 'V d-molu, če pa so jo demolirale!' Na tako idejo ne prideš, če nimaš smisla za humor in za jezik. To je bilo mojih trinajst najlepših let dela na televiziji, zato je zazijala toliko večja in težja praznina, ko smo oddajo po Nacetovi smrti ukinili,« je poudarila Irena Struna Arko. Oddaja je bila trikrat nominirana za viktorja, nagrajena pa z dvema viktorjema leta 1995 in 1999.
Kako so se s sodelavci nasmejali Nacetovi šali s klobasami, se je v spomin vtisnilo tudi Andreji Humar Gruden, ki je pri Radovednem Tačku sodelovala kot režiserka in scenaristka. »Spominjam se tudi tiste s snemanja oddaje Olje. Taček je moral povedati besedilo: 'Marko, zakaj si pa tako slabe volje?' Nace je stavek nadgradil in ga povezal s temo, saj je rekel: 'Marko, zakaj si pa tako slabe v-olje?', tako da je poudaril 'v' in 'olje'. Bil je krasen človek in izvrsten sodelavec, ki je s svojo interpretacijo Tačka vedno dodal piko na i besedilu, ki smo ga že prej skupaj nadgrajevali. V ekipo je vnašal vedrino ter z dobro voljo in simpatičnimi pripombami veliko pripomogel k ustvarjalnemu vzdušju na snemanjih. Spomini nanj so zelo lepi.«
Za Naceta Simončiča pa ni bilo »lepšega kot gledati otroške oči, ki te kar požirajo. Kar občutim pri tem, se ne da opisati z besedami. To moraš doživeti.« Zaradi njegovega talenta in priljubljenosti mu je bilo to dano doživeti neštetokrat. Za stvaritve na lutkovnih odrih je dobil nagrado Prešernovega sklada (1964), Župančičevo nagrado (1984), zlato plaketo bienala jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu (1987) ter nagrado druženja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo (1993).
Pse je imel strašno rad že od malega, vendar ga kot otrok nikoli ni imel. »V Litiji, kjer sem stanoval, je bil zelo hud gospodar. Nekoč sem pripeljal malega, prijaznega psička. Vendar sva skupaj ostala le nekaj dni, potem pa sem ga moral odpeljati k stari mami na Libergo, kjer je živela. Nato sem ga obiskoval, ampak to ni isto. Ker jaz sem ga hotel imeti pri sebi. No, ta moja ljubezen do psov je v meni res že od malega. Saj to, da lajaš, namesto da imaš psička, ni isto, je pa tudi to nekaj,« je povedal v enem od intervjujev pred mnogimi leti.
Začel je v partizanih
Rojen je bil ob koncu prve svetovne vojne, svojo gledališko pot pa je začel v drugi; v partizanih na tečajih za ljudske talente. Pozneje je postal organizacijski vodja Belokranjske kulturniške skupine in član Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, sodeloval je tudi v pevskem zboru in baletni skupini. Po osvoboditvi se je zaposlil v ljubljanski Drami in nekaj semestrov obiskoval akademijo za gledališče, najpomembnejša vloga v tem obdobju pa je bil Matiček, ki sta ga v alternaciji s Stanetom Severjem igrala v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Na povabilo baletnega ustvarjalca Pina Mlakarja je v tem času sodeloval celo v baletnem zboru SNG Opera in balet v Ljubljani v predstavah Vrag na vasi in Miklova Zala in potem je bil tu znova pes, čisto pravi, živi pes, ki ga je iz ljubljanske Drame tako rekoč popeljal v Mestno lutkovno gledališče, današnje Lutkovno gledališče Ljubljana.
Simončič je bil vodja televizijskega lutkovnega oddelka od leta 1964 do njegove ukinitve na začetku 70. let.
Fotodokumentacija Dela
Fotodokumentacija Dela
V neki igri v ljubljanski Drami je režiser Bojan Stupica zahteval, naj živi pes na koncu prizora zalaja. »Pes pa ni hotel lajati in tako mi je naložil, da naj ga naučim. Ker pa ni ubogal, mi ni preostalo drugega, kot da sem se tudi sam naučil pasje govorice. Očitno pa sem mu nekoč nekaj nesramnega rekel, saj me je popadel, in od takrat naprej me je vedno oblajal. In tako sem ga naučil lajati na znak – samo pokazal sem se mu in že je tulil. Tako se je začelo moje pasje življenje.«
Simončiča je lajati na odru slišal režiser in takratni umetniški vodja in direktor LGL Jože Pengov in ga leta 1951 povabil k sodelovanju v lutkovni predstavi Žogica Marogica, v kateri je igral tistega slavnega kužka Postružka. V lutkovnem gledališču je ostal še v šestdesetih letih, kot zunanji sodelavec pa je ostal povezan z njim vse do smrti. V 90 predstavah je odigral 130 različnih vlog (upoštevaje samo premierne zasedbe, sicer jih je bilo menda okrog 200), kot avtor in soavtor pa je podpisal trinajst lutkovnih iger.
V lutkovnem oddelku
V 60. letih se je začelo njegovo ustvarjalno obdobje na takratni Televiziji Ljubljana. Lutke, ki so popestrile veliko oddaj za otroke pa tudi za odrasle že v poskusnem televizijskem programu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani decembra 1957 in so se okrepile z začetkom rednega eksperimentalnega programa približno leto dni pozneje, so leta 1962 na pobudo direktorja Lada Poharja dobile še svoj oddelek. »Obetavni mladi lutkar Črt Škodlar je postal vodja, bil je animator in režiser, Andra Avčin izdelovalka lutk, Nace Simončič pa recitator in animator, imeli so tudi nekaj stalnih sodelavcev. Po Škodlarjevem odhodu na drugo delovno mesto je vodenje leta 1964 prevzel Nace Simončič in ga vodil do ukinitve nekje na začetku sedemdesetih let. Moralo je biti pred letom 1971,« poudarja Andreja Humar Gruden, ki je o tem poglavju slovenske televizije napisala magistrsko nalogo. Leto 1971 pa je bilo tudi leto, ko se je Nace Simončič uradno upokojil.
V spominu številnih gledalcev je ostal tudi po svojem prispevku v Pedenjžepu.
Fotodokumentacija Dela
Fotodokumentacija Dela
Simončičevo televizijsko obdobje je najbolj zaznamovalo avtorstvo 49 epizod Kljukčevih dogodivščin in soavtorstvo, igranje ter animacija Radovednega Tačka. Rad se je spominjal tudi drugih televizijskih lutkovnih junakov in rad ponavljal, da je pet let pred ameriškim Muppet Showom naše »mapetke«, Butalce Miličinskega, ki šteje za prvo izvirno televizijsko lutkovno serijo pri nas, ustvarila Mara Kraljeva iz penaste gume, pa tudi da so menda Kljukca nameravali prodati celo v ZDA. V spominu gledalcev je ostal še po svojih nepozabnih prispevkih v Pedenjžepu. Ko so ga pri njegovih 74. letih, ko je bil v Tačkovem kožuhu že pet let, vprašali, kdo je pravzaprav on, Nace Simončič, je odgovoril: »Kuža vseh pasem, malih in velikih, zaprisežen pes v gledališču, na radiu, televiziji, zdaj nazadnje pa nekako najbolj radovedni Taček.«
Irena Struna Arko, ki se je s Simončičem srečala še kot gimnazijka na Radiu Slovenija pri otroški radijski oddaji Pet minut za novo pesmico ter je z njim povezovala tudi koncert po koncu vsake sezone, ga je dodobra spoznala prav v oddaji Radovedni Taček, tedaj kot urednica otroških oddaj. »Z Radovednim Tačkom smo hoteli otrokom približati lepoto in bogastvo slovenskega jezika, vanjo pa sem hotela vključiti tudi lutko, ta uspešni medij za podajanje snovi otrokom, kar je že prej pokazal prav Nace s Kljukcem. Odločila sem se, da bo glavni igralec v tej oddaji za otroke med četrtim in sedmim letom kuža, ki ga bo animiral Nace, in on je vlogo z veseljem sprejel. Sodeloval je tudi pri oblikovanju in zasnovi lutke in scenografije. Obrise Tačka je ustvaril ilustrator Marjan Manček, ki je narisal uvodno špico, izdelal ga je Mitja Ritmanič,« povzema sogovornica. Med letoma 1987 in 2000 so posneli 327 oddaj, ko so jo ukinili, jih je 13 še ostalo v predalu.
Znal pomiriti in poživiti ekipo
Simončič je bil po njenih besedah pravi profesionalec, na snemanje je vedno prišel dovolj zgodaj. Spominja se, kako je z bucikami ali risalnimi žebljički pripel tekste, kako je znal pomiriti ali poživiti dogajanje v ekipi, tudi ko se je kje kaj zataknilo. Tedaj si je kuža Taček začel preudarno lizati tačko in zagata je bila rešena. Ukvarjali so se tudi s tem, kako ga skriti, da mladi gledalci ne bodo videli njegove roke in glave, kar jim je uspelo s čepico v barvi Tačkove dlake, Simončiča so večkrat skrili za garderobno steno, Taček pa je z njegovo pomočjo počel vse mogoče; igral na majhno harmoniko, napihnil velik balon, požiral klobase.
Simončičevo televizijsko obdobje je poleg Tačka najbolj zaznamovalo avtorstvo 49 epizod Kljukčevih dogodivščin.
Fotodokumentacija Dela
Fotodokumentacija Dela
»Nace je vselej imel upravičene ali pa hudomušne pripombe, s katerimi je v ekipi sprožal salve smeha. Najbolj me je navduševala njegova preobrazba, kako se je stopil s Tačkovo vlogo, češ, to pa moram že zato, da ne bom v sramoto vsemu pasjemu rodu. Enkrat smo snemali oddajo o klobasah in v studiu jih je bilo nekaj na pladnju. Ko se jih je nato sodelavec rekviziter odločil umakniti, je Taček tako prepričljivo šavsnil po njegovi roki, da se je na smrt prestrašil. Kakšen izreden čut za jezik je imel, razkriva anekdota, ko je Marko govoril o jerihonskih trobentah, ki naj bi imele tako močan glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe. Pa ga je Taček vprašal, ali ve, v katerem molu so donele? Presenečeni Marko ga je vprašal, od kod le naj bi to vedel. In Taček se je znova izkazal: 'V d-molu, če pa so jo demolirale!' Na tako idejo ne prideš, če nimaš smisla za humor in za jezik. To je bilo mojih trinajst najlepših let dela na televiziji, zato je zazijala toliko večja in težja praznina, ko smo oddajo po Nacetovi smrti ukinili,« je poudarila Irena Struna Arko. Oddaja je bila trikrat nominirana za viktorja, nagrajena pa z dvema viktorjema leta 1995 in 1999.
Olje in v-olje
Kako so se s sodelavci nasmejali Nacetovi šali s klobasami, se je v spomin vtisnilo tudi Andreji Humar Gruden, ki je pri Radovednem Tačku sodelovala kot režiserka in scenaristka. »Spominjam se tudi tiste s snemanja oddaje Olje. Taček je moral povedati besedilo: 'Marko, zakaj si pa tako slabe volje?' Nace je stavek nadgradil in ga povezal s temo, saj je rekel: 'Marko, zakaj si pa tako slabe v-olje?', tako da je poudaril 'v' in 'olje'. Bil je krasen človek in izvrsten sodelavec, ki je s svojo interpretacijo Tačka vedno dodal piko na i besedilu, ki smo ga že prej skupaj nadgrajevali. V ekipo je vnašal vedrino ter z dobro voljo in simpatičnimi pripombami veliko pripomogel k ustvarjalnemu vzdušju na snemanjih. Spomini nanj so zelo lepi.«
Za Naceta Simončiča pa ni bilo »lepšega kot gledati otroške oči, ki te kar požirajo. Kar občutim pri tem, se ne da opisati z besedami. To moraš doživeti.« Zaradi njegovega talenta in priljubljenosti mu je bilo to dano doživeti neštetokrat. Za stvaritve na lutkovnih odrih je dobil nagrado Prešernovega sklada (1964), Župančičevo nagrado (1984), zlato plaketo bienala jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu (1987) ter nagrado druženja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo (1993).
