Zgodbe ljubljanskih vampirjev
Igra vlog igralce popelje v fantazijski svet, kjer ima vsak vampir svoje želje, posebnosti in ambicije.
Odpri galerijo
Vampirske družine se bodo spet zbrale junija na Ljubljanskem gradu. FOTO: Davor Kirbiš
Štirje prijatelji so se konec oktobra 2016 udeležili larp konvencije na Poljskem, kjer se jim je odprl svet žive igre vampirjev in nočnega življenja. Ker pri nas takih dogodkov še ni bilo, so ustanovili društvo Metuzalem, kulturno-umetniško društvo igralcev domišljijskih vlog, in začeli prirejati mesečna srečanja.
Med ustanovno četverico je tudi Rok Mioč, 26-letnik, ki je študij medicine obesil na klin, končal študij psihoterapije in nadaljeval na področju kognitivne znanosti. Z društvom Metuzalem so začeli organizirati tako imenovane elizeje, zborovanja vampirjev, na katerih se sestane sedem vampirskih družin, katerih zgodbe so prepletene s političnimi spletkami, dekadentnimi momenti ter nadnaravnimi in čarobnimi motivi. Čar igre je med drugim v tem, da je vampirski svet postavljen v kraj in čas, v katerem živimo navadni smrtniki, torej nikdar ne vemo, kdaj bomo postali žrtev njihovega ugriza.
Zgodba ljubljanskih vampirjev, ki se je začela s štirimi navdušenci, se je hitro širila. Marca 2017 so v kleti mladinskega centra v Črnučah organizirali prvo igro, udeležilo se je je 22 igralcev, danes pa na največje dogodke pride tudi sto vampirskih navdušencev. »Ljudje si pogosto ne znajo predstavljati, kaj larp pomeni. Najlažje to razložim na primeru gledališkega igralca, ki ima napisan scenarij, določen lik in izbran kostum. V larpu, tako kot v gledališču, igraš neki lik, za katerega imaš kostum in opis karakterja, nimaš pa scenarija,« pojasnjuje sogovornik. »Vnaprej določene zgodbe torej ni, je samo veliko likov s svojimi željami, posebnostmi in ambicijami, ki jih daš v isti prostor. Vsi so vključeni v ustvarjanje kontinuirane zgodbe in vsakič, ko se dobimo na larpu, napišemo novo poglavje knjige, ki se ji reče Emona by night.«
Larp je mednarodna, med entuziasti splošno uporabljena kratica za live action role-playing. V slovenščini to lahko opišemo kot živo igro, interaktivno gledališče z dodelanimi kostumi, v katerem udeleženci ponotranjijo fantazijski lik iz drugega okolja ali časa.
V nasprotju s cosplayem, pri katerem se udeleženci oblačijo v kostume in poustvarjajo podobe likov iz znanstvenofantastičnih, animiranih in fantazijskih filmov ali literature, se pri larpu zberejo igralci, ki zgodbe in identiteto likov tudi odigrajo. Realno okolje, v katerem se igra odvija, je imaginarni prostor izbranega sveta. Kot pri commedii dell'arte, ki nima vnaprej določenega dramskega besedila, so jim v oporno točko predvsem stalni karakterji in dolga stanovska zgodovina posameznega lika.
V Evropi so na tem področju vodilni Skandinavci. Tudi skupina Emona by night se drži nordijske zasnove, ki se od živih iger v drugih delih sveta razlikuje predvsem po tem, da dajejo velik poudarek poistovetenju z likom in karseda realni reprezentaciji fantazijskega sveta. V skrbno dodelan karakter se mora igralec tako vživeti, da s svojo igro res nekaj doseže. »Vse mora biti čim bolj podobno fantazijskemu svetu, na kateremu igra temelji,« razlaga Mioč. Na to pa vpliva več dejavnikov, od skrbno opremljenega prostora, natančnih kostumov, do dejstva, da v igri ne nastajajo prekinitve.
Roku Mioču je med drugim pomagal njegov študij, saj se je lahko bolj podrobno vprašal, kaj za neki lik pomeni vidik lastnega jaza. Kot pojasnjuje, vživljanje v lik poteka tudi na fizični ravni. »Spreminjanje glasu, načina in hitrosti govora, drže ter gibov, vse to pripomore k temu, da se lažje spraviš v lik, ki ga igraš. Gre za zgolj osnovne igralske tehnike.« Vse v igri je namenjeno pomoči igralcem, da se lažje poistovetijo z likom.
Kostumi, maske in vedenje, ki ne sodijo v časovno, geografsko ali idejno smer igre, lahko drugim pokvarijo razpoloženje, pojasnjujejo v skupini. Navsezadnje je eno temeljnih pravil vampirjev, da so med smrtniki neopazni, kršitev pa pogosto pomeni smrt. Emona by night je sicer postavljena v sodobnost, kar igralcem olajša ohranjanje doslednosti, vendar hkrati zahteva nekaj odgovornosti. »Igramo svet leta 2020. Če si mlad vampir, to pomeni, da si bil še pred kratkim navaden smrtnik, torej se v tem času ne moreš veliko spremeniti. Videti si lahko povsem normalno in ravno to je grozljivi element naše igre, saj nikoli ne veš, kdo izmed ljudi v tvoji bližini bi teoretično lahko bil vampir,« razlaga eden od ustanovnih članov ljubljanskega društva.
Pri vsakem larpu je ključno skupno ustvarjanje zanimivih zgodb in grajenje alternativne realnosti. Velik poudarek je na socialni interakciji in vključevanju drugih igralcev v lastno zgodbo. Nam, običajnim smrtnikom je težko razumeti igro vlog. Kot pojasnjuje Rok Mioč, nihče, ki igre ni doživel, ne more povsem doumeti, za kaj gre: »Narava aktivnosti je takšna, da če nisi v igri, je samo videti smešno. Ljudje, ki jih poznaš, se pretvarjajo, da so nekdo drug. Kot gledalec ne moreš imeti te izkušnje, saj se od zunaj zdi, kot da imaš pred sabo slabe igralce.«
Čeprav pri larpu načeloma ni pravil, so okviri dogajanja in zgodbe jasno določeni. Poleg napotkov za igralce, ki določajo, kaj se v igri sme in kaj ne, obstajajo tudi pravila za like. Na začetku je razlika med likom in dejansko osebnostjo igralca manjša, nato se zgodi preobrat, razmišljati kot lik pa je verjetno ena težjih stvari, zato imajo predvsem novinci pri tem nemalo težav. Posebno pozornost namenijo prav razvoju lika skozi igro. Ohlapno zgodbo svojega karakterja določiš že na začetku: izvor, kaj bi rad dosegel in kakšen odnos imaš do drugih ljudstev ali ras, v sogovornikovem primeru do drugih vampirskih družin. Vsak nov igralec mora najprej ustvariti zgodbo povsem običajnega človeka, ki je živel svoje življenje, še preden je postal vampir. Nato sledi preobrazba, igralec pa se začne spraševati, v kakšno osebo bi se razvil njegov lik. Ko se začneš spraševati, kakšna oseba bi tvoj lik postal po preobrazbi v vampirja, se zanimivi del igre šele začne.
... ne sme biti preveč drugačen od tebe, a hkrati ne sme biti pretiranih podobnosti. Najti moraš zlato sredino. Če ti je lik preveč podoben, potem ne doživljaš igre tako, kot bi jo lahko. Po drugi strani pa se v lik težko vživiš, če je v odnosu do tebe prevelik kontrast. Predvsem neizkušeni igralci imajo lahko težave s tem, da si naredijo preveč drugačen lik,« pojasnjuje Rok Mioč, ki se je v preteklosti vživel v like različnih vampirjev.
Med drugim se je postavil v čevlje Gala Severja, precej starega vampirja, ki je bil v mladih letih preprost kmet z ljubljeno družino. Ženo in otroke je izgubil v požaru, po njihovi smrti mu je življenje pomenilo bore malo. Na neki točki je spoznal svojega stvaritelja in z njim prepotoval Slovenijo. Je ekscentrik, nekdo, ki rad ljudem nežno vsiljuje svoj prav. Tega si sam sicer ne bi nikdar priznal, saj je verjel, da je ljudem želel zgolj pomagati. Kot člana klana Malkavian ga je doletela usoda njegove vampirske družine. Neizogibna malkavianska norost ga je popeljala v temačne vode, zaradi nezmožnosti obstoja v družbi pa so ga bili preostali vampirji prisiljeni odstraniti.
———
Avtorica je zaposlena v Delovnici.
Med ustanovno četverico je tudi Rok Mioč, 26-letnik, ki je študij medicine obesil na klin, končal študij psihoterapije in nadaljeval na področju kognitivne znanosti. Z društvom Metuzalem so začeli organizirati tako imenovane elizeje, zborovanja vampirjev, na katerih se sestane sedem vampirskih družin, katerih zgodbe so prepletene s političnimi spletkami, dekadentnimi momenti ter nadnaravnimi in čarobnimi motivi. Čar igre je med drugim v tem, da je vampirski svet postavljen v kraj in čas, v katerem živimo navadni smrtniki, torej nikdar ne vemo, kdaj bomo postali žrtev njihovega ugriza.
»Pri larpu veliko ljudi stopi iz cone udobja. Ko imaš enkrat izkušnjo larpa, je v nekih vidikih tudi vsakdanje življenje lažje,« pravi Rok Mioč. FOTO: Davor Kirbiš
Zgodba ljubljanskih vampirjev, ki se je začela s štirimi navdušenci, se je hitro širila. Marca 2017 so v kleti mladinskega centra v Črnučah organizirali prvo igro, udeležilo se je je 22 igralcev, danes pa na največje dogodke pride tudi sto vampirskih navdušencev. »Ljudje si pogosto ne znajo predstavljati, kaj larp pomeni. Najlažje to razložim na primeru gledališkega igralca, ki ima napisan scenarij, določen lik in izbran kostum. V larpu, tako kot v gledališču, igraš neki lik, za katerega imaš kostum in opis karakterja, nimaš pa scenarija,« pojasnjuje sogovornik. »Vnaprej določene zgodbe torej ni, je samo veliko likov s svojimi željami, posebnostmi in ambicijami, ki jih daš v isti prostor. Vsi so vključeni v ustvarjanje kontinuirane zgodbe in vsakič, ko se dobimo na larpu, napišemo novo poglavje knjige, ki se ji reče Emona by night.«
Larp je mednarodna, med entuziasti splošno uporabljena kratica za live action role-playing. V slovenščini to lahko opišemo kot živo igro, interaktivno gledališče z dodelanimi kostumi, v katerem udeleženci ponotranjijo fantazijski lik iz drugega okolja ali časa.
V nasprotju s cosplayem, pri katerem se udeleženci oblačijo v kostume in poustvarjajo podobe likov iz znanstvenofantastičnih, animiranih in fantazijskih filmov ali literature, se pri larpu zberejo igralci, ki zgodbe in identiteto likov tudi odigrajo. Realno okolje, v katerem se igra odvija, je imaginarni prostor izbranega sveta. Kot pri commedii dell'arte, ki nima vnaprej določenega dramskega besedila, so jim v oporno točko predvsem stalni karakterji in dolga stanovska zgodovina posameznega lika.
Pri vsakem larpu je ključno skupno ustvarjanje zanimivih zgodb in grajenje alternativne realnosti. FOTO: Davor Kirbiš360-stopinjska iluzija
Pri vsakem larpu je ključno skupno ustvarjanje zanimivih zgodb in grajenje alternativne realnosti. FOTO: Davor Kirbiš
V Evropi so na tem področju vodilni Skandinavci. Tudi skupina Emona by night se drži nordijske zasnove, ki se od živih iger v drugih delih sveta razlikuje predvsem po tem, da dajejo velik poudarek poistovetenju z likom in karseda realni reprezentaciji fantazijskega sveta. V skrbno dodelan karakter se mora igralec tako vživeti, da s svojo igro res nekaj doseže. »Vse mora biti čim bolj podobno fantazijskemu svetu, na kateremu igra temelji,« razlaga Mioč. Na to pa vpliva več dejavnikov, od skrbno opremljenega prostora, natančnih kostumov, do dejstva, da v igri ne nastajajo prekinitve.
Roku Mioču je med drugim pomagal njegov študij, saj se je lahko bolj podrobno vprašal, kaj za neki lik pomeni vidik lastnega jaza. Kot pojasnjuje, vživljanje v lik poteka tudi na fizični ravni. »Spreminjanje glasu, načina in hitrosti govora, drže ter gibov, vse to pripomore k temu, da se lažje spraviš v lik, ki ga igraš. Gre za zgolj osnovne igralske tehnike.« Vse v igri je namenjeno pomoči igralcem, da se lažje poistovetijo z likom.
Kostumi, maske in vedenje, ki ne sodijo v časovno, geografsko ali idejno smer igre, lahko drugim pokvarijo razpoloženje, pojasnjujejo v skupini. Navsezadnje je eno temeljnih pravil vampirjev, da so med smrtniki neopazni, kršitev pa pogosto pomeni smrt. Emona by night je sicer postavljena v sodobnost, kar igralcem olajša ohranjanje doslednosti, vendar hkrati zahteva nekaj odgovornosti. »Igramo svet leta 2020. Če si mlad vampir, to pomeni, da si bil še pred kratkim navaden smrtnik, torej se v tem času ne moreš veliko spremeniti. Videti si lahko povsem normalno in ravno to je grozljivi element naše igre, saj nikoli ne veš, kdo izmed ljudi v tvoji bližini bi teoretično lahko bil vampir,« razlaga eden od ustanovnih članov ljubljanskega društva.
FOTO: Davor Kirbiš
Alternativna realnost
Pri vsakem larpu je ključno skupno ustvarjanje zanimivih zgodb in grajenje alternativne realnosti. Velik poudarek je na socialni interakciji in vključevanju drugih igralcev v lastno zgodbo. Nam, običajnim smrtnikom je težko razumeti igro vlog. Kot pojasnjuje Rok Mioč, nihče, ki igre ni doživel, ne more povsem doumeti, za kaj gre: »Narava aktivnosti je takšna, da če nisi v igri, je samo videti smešno. Ljudje, ki jih poznaš, se pretvarjajo, da so nekdo drug. Kot gledalec ne moreš imeti te izkušnje, saj se od zunaj zdi, kot da imaš pred sabo slabe igralce.«
Čeprav pri larpu načeloma ni pravil, so okviri dogajanja in zgodbe jasno določeni. Poleg napotkov za igralce, ki določajo, kaj se v igri sme in kaj ne, obstajajo tudi pravila za like. Na začetku je razlika med likom in dejansko osebnostjo igralca manjša, nato se zgodi preobrat, razmišljati kot lik pa je verjetno ena težjih stvari, zato imajo predvsem novinci pri tem nemalo težav. Posebno pozornost namenijo prav razvoju lika skozi igro. Ohlapno zgodbo svojega karakterja določiš že na začetku: izvor, kaj bi rad dosegel in kakšen odnos imaš do drugih ljudstev ali ras, v sogovornikovem primeru do drugih vampirskih družin. Vsak nov igralec mora najprej ustvariti zgodbo povsem običajnega človeka, ki je živel svoje življenje, še preden je postal vampir. Nato sledi preobrazba, igralec pa se začne spraševati, v kakšno osebo bi se razvil njegov lik. Ko se začneš spraševati, kakšna oseba bi tvoj lik postal po preobrazbi v vampirja, se zanimivi del igre šele začne.
... ne sme biti preveč drugačen od tebe, a hkrati ne sme biti pretiranih podobnosti. Najti moraš zlato sredino. Če ti je lik preveč podoben, potem ne doživljaš igre tako, kot bi jo lahko. Po drugi strani pa se v lik težko vživiš, če je v odnosu do tebe prevelik kontrast. Predvsem neizkušeni igralci imajo lahko težave s tem, da si naredijo preveč drugačen lik,« pojasnjuje Rok Mioč, ki se je v preteklosti vživel v like različnih vampirjev.
Med drugim se je postavil v čevlje Gala Severja, precej starega vampirja, ki je bil v mladih letih preprost kmet z ljubljeno družino. Ženo in otroke je izgubil v požaru, po njihovi smrti mu je življenje pomenilo bore malo. Na neki točki je spoznal svojega stvaritelja in z njim prepotoval Slovenijo. Je ekscentrik, nekdo, ki rad ljudem nežno vsiljuje svoj prav. Tega si sam sicer ne bi nikdar priznal, saj je verjel, da je ljudem želel zgolj pomagati. Kot člana klana Malkavian ga je doletela usoda njegove vampirske družine. Neizogibna malkavianska norost ga je popeljala v temačne vode, zaradi nezmožnosti obstoja v družbi pa so ga bili preostali vampirji prisiljeni odstraniti.
FOTO: Davor Kirbiš
———
Avtorica je zaposlena v Delovnici.
