Življenje z glavo v oblakih je bolj zanimivo
Nimbostratus, ki je v preteklih dveh dneh trmasto čepel na nebu, se je umaknil, a za ljubitelje oblakov bo vremenska napoved še naprej lepa. Ob koncu tedna nas, kot je napovedal meteorolog Branko Gregorčič, čaka spremenljiva kopasta oblačnost. Na nebu se bodo sprehajali kumulusi, tudi kakšen kumulonimbus bo vmes, iz teh oblakov vertikalnega razvoja pa se rade razvijejo plohe ali celo kakšna nevihta. V nedeljo pa bo, kot kaže, spet priplaval nazaj nimbostratus.
Kot na splošno pri vremenu smo tudi pri oblakih ljudje pogosto nesramno pristranski. Bistveno ljubše nam je jasno, sončno vreme, za dež in oblake pa bi najraje videli, da bi obstajala možnost »po naročilu«, ki bi jo uveljavljali samo ob delovnih dneh. V tem slogu smo tudi bolj zadovoljni, ko čez sinje modro nebo plujejo lepi beli, na pogled puhasti oblački, kot pa težki, sivi nimbostratusi, kakršni so bili z nami v četrtek in včeraj, ali nevihtni kumulonimbusi.
Društva, ki cenijo oblake
Zaradi takšne pristranske naklonjenosti tudi precej bolj poznamo kraje, ki se pohvalijo z največjim številom sončnih dni na leto, kot pa tiste z najmanjšim. Zato je bil toliko večje presenečenje hrvaški Karlovac, kjer so pred približno mesecem v tamkajšnji Aquatiki, akvariju s sladkovodnimi ribami, odprli razstavo Oblaci – nebesni šetači (Oblaki – nebesni sprehajalci) ter brez sramu oznanili, da imajo v mestu v povprečju samo 65 jasnih dni na leto. Ob tem so (v imenu Društva ljubiteljev oblakov) povedali, da so oblaki neupravičeno na slabem glasu in da je življenje z glavo v oblakih bistveno bolj zanimivo.
Takšnega prepričanja so prav gotovo tudi v Cloud Appreciation Society, združenju, ki ceni oblake in je bilo ustanovljeno leta 2005 v Združenem kraljestvu. Združenje, ki ga je Yahoo leto zatem razglasil za najbolj čudno, a hkrati čudovito stvar, kar jih je mogoče najti na internetu, ima zdaj že več kot 50.000 članov iz 120 držav, BBC pa je o njem in njegovem ustanovitelju Gavinu Edmundu Pretor-Pinneyju posnel dokumentarni film Cloudspotting.
Zanemarjena klasifikacija
Čeprav bi lahko sklepali, da oblake v nasprotju s sleherniki cenijo predvsem v meteorologiji, v resnici ni več tako. Še pred 40, 50 leti so bila opazovanja vremena klasična in takrat so opazovalci spremljali tudi vrste in rodove oblakov ter to vpisovali v dnevnike oziroma šifrante, je povedal eden naših najbolj znanih vremenoslovcev, Branko Gregorčič z Agencije RS za okolje. Zdaj pa to delo tudi zaradi zmanjševanja stroškov dela vse bolj nadomeščajo samodejne meteorološke postaje, ki merijo predvsem sončno sevanje. Pri oblakih izmerijo še njihovo prosojnost, je dodal Gregorčič, ne dajo pa natančnih podatkov o stopnji pokritosti neba z oblaki, prav tako jih ne klasificirajo, je sogovornik navedel primer, ko smo z digitalizacijo izgubili tudi nekaj dragocenega iz analognega sveta.
Sodobni človek zdaj dobi tako rekoč vsakih deset minut nove podatke, v preteklosti pa so opazovanja vremena izvajali trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer. »Oblačnost dneva se je določala kot aritmetična sredina vseh treh oblačnosti, in če je bila vsota manjša od 20 odstotkov glede stopnje pokritosti neba z oblaki, smo tisti dan razglasili za jasnega,« je povedal Gregorčič. »Zdaj pa se merijo gostote energetskih tokov, zelo natančno in z veliko časovno ločljivostjo, in v tem smislu tiste romantike ni več.«
Oblaki nam povedo predvsem, na katerih nivojih v troposferi je vlaga tako visoka, da pride do kondenzacije vodne pare v drobne kapljice ali kristalčke, in so torej merilo prenasičenosti ozračja z vodno paro. Na eni strani imamo, denimo, oblake lepega vremena, to so plitki, kumulusni oblaki, ki nastanejo, kadar se v višinah že otopli, spodaj pa je še nekoliko hladnejši in bolj vlažen zrak. »Ko sonce posije, nastajajo lepi beli oblački, ki so kot nekakšne cvetače,« je opisal sogovornik. Na drugi strani so oblaki, ki segajo od nižjih slojev pa vse do tropopavze oziroma stratosfere, to so kumulonimbusi ali nevihtni oblaki, ki se razvijajo blizu tal in segajo tudi več kot deset kilometrov v višino.
To sta primera zgolj dveh rodov različnih oblakov. Ti se sicer glede na obliko delijo na ciruse (raztrgani oblaki, največkrat manjši, brez izrazite oblike), stratuse (plastoviti oblaki) in kumuluse (kopasti oblaki), po višini pa na nizke, srednje in visoke. Oblaki, ki povzročajo padavine, imajo predpono nimbo, med njimi je nimbostratus, pri katerem ne moremo povsem razpoznati njegovih kontur.
Oblake po višini delimo na:
Nizke: kumulus – drobni, beli oblački, stratokumulus, ki je slojevit, sestavljen iz več kumulusov, in stratus, slojevit oblak, ki nima kopastih struktur, ampak je bolj kot nekakšna dvignjena megla.
Srednje: altokumulus, ki spominja na ovčice, in altostratus, ki je kot meglica na nivoju med tremi in petimi kilometri nad tlemi.
Visoke, ki so vedno sestavljeni iz ledenih kristalčkov, saj so tako visoko, da je tam temperatura globoko pod ničlo, to so lahko cirokumulusi, cirostratusi ali pa cirusi.
To so kajpak le osnovne vrste, bistveno več o tem razkriva Atlas oblakov svetovne meteorološke organizacije cloudatlas.wmo.int.
Največ Oblakov na Gorenjskem
V Sloveniji načeloma velja, da je predel z najbolj jasnim vremenom poleti obala, pozimi pa gore. »Te so v poletnih mesecih zaradi razvoja dnevne oblačnosti lahko že čez dan zavite v oblake, na morju pa oblačnost zaradi dnevne cirkulacije z morja na kopno ponavadi nastaja samo ob večjih vremenskih motnjah,« je pojasnil Branko Gregorčič. Po drugi strani so območja z največ oblačnega vremena, kot je razvidno z zemljevida povprečnega letnega trajanja sončnega obsevanja, na Bohinjskem, v osrednji Sloveniji, na Kočevskem in Koroškem ter tudi na severovzhodu države.
Kako pojavnost oblakov vpliva na lastna imena, sicer nismo raziskovali, toda podatki statističnega urada kažejo, da največ ljudi s priimkom Oblak živi prav na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji, v prvi regiji 992 (tam je to celo tretji najpogostejši priimek), v drugi 866. Vsega skupaj je v Sloveniji 2794 prebivalcev s tem priimkom.
Iz bere zanimivih podatkov statističnega urada lahko izbrskamo tudi, da so leta 2014 (to so zadnji tovrstni razpoložljivi podatki) največ oblačnih dni zaznale meteorološke postaje v Kočevju (kar 192), Mariboru (167) in na Kredarici (166), najmanj pa v Portorožu (sto), toda takšne klasifikacije se lahko med leti zelo razlikujejo. Podatki za obdobje med letoma 2001 in 2010 navajajo za Portorož recimo 91 jasnih dni in 83 oblačnih, število ur sončnega sevanja pa je med 2200 in 2400. Kočevje je imelo v tem obdobju v povprečju 138 oblačnih dni, sledila sta Črnomelj (134) in Brnik (128). V Mariboru jih je bilo v tem večletnem povprečju 110, na Kredarici pa 122, enako kot v Postojni.
Kdaj je vreme oblačno
Vmes je seveda cel spekter vremena. Po klasifikaciji Arsa pomeni, da je jasno vreme takrat, ko je z oblaki pokritega nič ali največ ena osmina neba. Pretežno jasno dopušča dve osmini, delno oblačno tri ali štiri osmine, zmerno oblačno pet ali pest osmin, pretežno oblačno sedem osmin, na koncu je še oblačno. Kot je pojasnil Branko Gregorčič, za oblačen dan velja, če je z oblaki pokritih sedem ali osem osmin neba.
Sicer pa tudi na pokritost z oblaki vplivajo podnebne spremembe, je pritrdil sogovornik. »Opažamo predvsem podaljševanje trajanja sončnega obsevanja na letni ravni, torej bi lahko rekli, da se v povprečju krajša tudi količina oblačnosti.« To se kaže zlasti poleti, v drugih letnih časih niti ne, a se kljub vsemu odraža na letnem povprečju. »Glede na spremembe klime kaže, da bodo poletja še naprej bolj sušna in vroča, zimska polovica leta pa bolj deževna kot do zdaj. Na letni ravni bistvene spremembe v količini padavin ne bo, bo pa porazdelitev bipolarna, poletja bolj suha, zime bolj mokre.«
Ledeni možje in Zofka
Dnevi, ko prehajamo od ledenih mož k sveti Zofiji, ki goduje v ponedeljek, bodo precej skladni z ljudskimi modrostmi. Dneva svetih Servacija in Bonifacija, torej sobota in nedelja, bosta večinoma oblačna s plohami in precej hladna. Uscana Zofka pa, kot kaže, ne bo docela upravičila svojega slovesa, saj naj bi se skozi oblake tu in tam prebilo sonce.
A vreme je lepo na več načinov, pravi Branko Gregorčič, in tudi stvar okusa. »So ljudje, ki uživajo v nevihtah in celo potujejo v Ameriko ter iščejo težave – oziroma tornade –, da bi jih čim bliže doživeli in posneli njihovo uničujočo moč.« Sogovorniku je najbolj všeč pozimi, ko tako gosto sneži, da se zaradi tega skoraj nič ne vidi in utihnejo tudi vsi zvoki. »V tem smislu se pridružujem Skandinavcem: slabega vremena ni, so samo neprilagojena oblačila. Če se ustrezno opremimo, smo kos večini vremenskih situacij,« je dejal.
Čar vremena je navsezadnje tudi v tem, da nanj nimamo vpliva, zato moramo sprejeti to, kar nam narava ponudi, pa čeprav moramo zaradi tega nekaj dni živeti v oblakih.
