Tiskane izdaje
Preštevanje kosti je že več kot dve desetletji nekakšna stalnica slovenske notranje politike, trupla pa so zdaj − kot v kakšni politični grozljivki − nenadoma postala nadvse pomemben element še v slovenski zunanji politiki. Zlasti, ko gre za odnose z Rusijo.
Popolnoma človeško in lepo je obujati spomin na več tisoč sovjetskih vojaških ujetnikov v mariborskem nemškem Stalagu XVIII-D, ki tam niso umirali kot ljudje, ampak kot nekdo, ki nima pravice živeti na tem planetu, kot je na nedavni slovesnosti dejal mariborski župan Andrej Fištravec. Žalostno pa seveda je, da sta se uradna Ljubljana in uradna Moskva na te nesrečnike spomnila skoraj sedem desetletij po njihovi tragediji. Pred tem ni o njih govoril skorajda nihče.
In še bolj žalostno je seveda dejstvo, da ruski zunanji minister Sergej Lavrov nadvse toplo govori o nesrečnih rojakih, ki so umirali na slovenskih tleh, še nikoli pa se ni zgodilo, da bi kdorkoli od Kremlju lojalnih politikov kaj toplega in človeškega izrekel o milijonih sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so se po drugi svetovni vojni v (Stalinovo) domovino živi vrnili iz nemškega ujetništva in kot izdajalci končali v gulagih ali pa v delovnih taboriščih smrti. Svojci še danes ne vedo, kje so pokopani. Njim ne postavljajo ne spomenikov in ne muzejev. In Sergeju Lavrovu na kraj pameti ne pade, da bi kdaj kaj lepega povedal o teh nesrečnikih, ki jih je uradna politika takrat razglasila za izdajalce in izmečke naroda ...
Mariborska slovesnost je bila pravzaprav nekakšno logično nadaljevanje tradicionalnih shodov pri Ruski kapelici na Vršiču, kjer se vsako leto − in tako bo tudi letošnjo zadnjo nedeljo v juliju − pietetno spominjajo tragedije ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je med prvo svetovno vojno za vselej pokopal snežni plaz. Tudi s to prireditvijo ne bi bilo nič narobe, če je ne bi z leti brez vsakršne potrebe tako spolitizirali. Tja je, denimo, kar nekaj let zapored prihajala gospa Ljubov Sliska iz Saratova na Volgi. Gostja iz Rusije je bila resda podpredsednica dume, toda to nikakor ne bi smel biti razlog, da zaradi nje in drugih povsem nepomembnih politikov (v Rusiji namreč o vsem odloča samo en človek) tja že vsa zadnja leta rine ves slovenski državni vrh.
To, kar se je ta teden dogajalo v Mariboru, in to, kar je že leta videti na Vršiču, je pravzaprav zloraba mrtvih. Za nekakšne višje politične (in gospodarske) cilje in interese. Naravnost perverzno je namreč, da ruske delegacije, politične in cerkvene, častijo svoje mrtve na slovenskih tleh, množičnih grobov milijonov nedolžnih rojakov, ki so umrli v Stalinovih čistkah in tudi kasneje, v Čečeniji denimo, pa ne obiščejo nikoli.
Aleksander Jakovljev, pokojni akademik in glavni ideolog glasnosti in perestrojke, ki ga je Vladimir Putin potem odrinil daleč na stranski tir, v svoji izjemni knjigi Krestosev piše, da je Rusija naravnost posejana s križi in grobovi. Nihče ne ve natančno, koliko ljudi je pobil sovjetski režim, ki ga zdaj tako ljubeče oživljajo v Moskvi. Jakovljev govori o nekaj deset milijonih. Toda Kremelj nikoli ne počasti njihovega spomina. In ne spomina na mrtve, ki jih je Moskva pobila v Čečeniji. Zato slovenska politika na slovesnosti v Maribor in na Vršič pravzaprav vabi napačne ljudi. Zakaj, denimo, nikoli ne povabijo znamenitega disidenta Sergeja Kovaljova, voditelja krimskih Tatarov Mustafo Džemileva, sorodnike umorjene novinarke Ane Politkovske ali pa vsaj Pussy Riot, ki bi pred kapelico na Vršiču gotovo milo prosile, naj jih pogumna slovenska politika končno reši Vladimirja Putina in njegove korumpirane elite ...
In ker na takih shodih ni pravih govornikov, politika tam zato trosi same neslanosti. Sergej Lavrov je v Mariboru, denimo, dejal, da je Slovenija ena tistih evropskih držav, ki dobro razume rusko stališče, da je treba v Ukrajini najprej za vsako ceno ustaviti nasilje. Lavrov v najboljši maniri kremeljskega agitpropa seveda načrtno zavaja javnost. Zato bi mu morala tam zbrana slovenska politika glasno povedati, da je glavni problem v Ukrajini izključno ruska okupacija Krima in z ruske strani načrtno spodbujeno nasilje v Donecku in Lugansku. Ustaviti je torej treba rusko okupacijo in rusko vojsko umakniti z ukrajinskega ozemlja ter spoštovati vse mednarodne sporazume, ki jih je Moskva podpisala s Kijevom, a jih je z okupacijo in aneksijo Krima grobo poteptala.
Politiki nimajo nikakršne moralne pravice govoriti o mrtvih, ki jih tako rekoč sami pošiljajo v grob. To bi jim morali jasno povedati. Krize in vojne namreč vselej kuha izključno politika, in ne navadni ljudje. V politiki so vedno v ospredju zgolj interesi, zato uradna politika ne more graditi prijateljstva med narodi. Tovrstno prijateljstvo lahko gradijo samo iskreni ljudje.
