Tiskane izdaje
Danes se je v parlamentu, na njegovih odborih, začela razprava o zakonu o insolvenčnosti; zakon, ki ima daljše ime, in je obširen, da je težko povedati, kako zelo. A mene zanima zlasti del, ki govori, poenostavljeno rečeno, tudi o tem, da bi uzakonili preventivno prestrukturiranje podjetij in seveda ohranili zdrava jedra v sicer z dolgovi in drugimi problemi zavozlano slovensko gospodarstvo.
Gotovo se bomo lahko še kar nekaj časa spraševali, zakaj smo kot družba dovolili, da je na stotine podjetij pristalo na stečajnih pokopališčih, pa nikomur nič; vsaj ne glavnim akterjem, ki se še vedno, vsaj nekateri od njih, svaljkajo po Bermudih, na brazilskih plažah ali pač kje. Nekateri tudi že v zaporih. In kar me je v zadnjih dneh precej vznemirilo, je bil podatek, priznam nepreverjen, a ga bom v blogu, ki je tudi manj formalno izražanje mnenj in informacij, ki sicer spet niso na ravni »rekla kazala«, vseeno povedala. Namreč, če si dovolj »visok zapornik« menda nimaš, tako sem slišala, problema z nakupom zobne ščetke in zobne paste in kakšne tovrstne potrebice. Kupiš deset komadov mimo vrste, kupiš vse; oni, ki so manj pomembni zaporniki, ne morejo kupiti nič, samo v vrsti čakajo, morda bodo jutri vendarle prehiteli tega zaporniškega tajkunčka. Če seveda ta ne bo poslal koga, ki bi čakal v vrsti namesto njega ... Mogoče se mi je o tem sanjalo, mogoče sem pa to res slišala.
No, naj se vrnem k insolvenčnemu zakonu. Morda bo zakon, njegove spremembe, na koncu vendarle sprejet. Toda pomislimo, koliko podjetniških usod bi se lahko drugače odvilo v naši mali državi, če bi tovrstna pravila sprejeli prej! Predvsem pa bi tako ubranili veliko delavskih usod, ki so zaradi napačnih podjetniških, menedžerskih in lastniških potez pristale na cestah; tista postaja na zavodu za zaposlovanje je pač mimobežna.
Če bi ohranili zdrava jedra vsaj nekaj desetin teh podjetij, ki so pristala v stečajih v zadnjih petih ali desetih letih, bi danes ne imeli samo bistveno manjše brezposelnosti, ki se vrti okrog 120.000 visoke brezposelne množice in ki postaja vse bolj tudi osrednje jedro naše revščine. Ampak tudi problem izključene generacije mladih, ki sploh ne morejo vstopiti v zaposlitveni krog, bi bil morda za odtenek manj krut. A vsaj deloma teh problemov ne bi bilo, če bi insolvenčno zakonodajo spremenili že pred leti tako, da bi vendarle lahko ohranjali zdrava jedra podjetij. Kje pa se naj, mladi in manj mladi in vsi ostali zaposlijo, če nam na mesec umre več kakor sto podjetij?! In se zaradi tega nihče, razen tistih neposredno prizadetih in morda še kakšnega župana (pa še to ne vedno), takorekoč res nihče ne sekira. Ker je postalo tovrstno uničevanje podjetij, tovrstno neaktivno reševanje problemov podjetij, enostaven šport. Da ne dodam še poleg besede nacionalni.
Ampak morda bo zdaj drugače. Morda so zdaj celo politiki spoznali, da samo od izposojenih milijard in višjih davkov ne bo mogoče živeti. Da bo treba za te milijarde in davke tudi delati: ali samooskrbno na vrtovih in zapuščenih njivah ali pa v zapuščenih tovarniških halah zagnati zarjavele stroje. In omogočiti, da jih prevzamejo tudi nekoč zaposleni ali še zaposleni, če za to kažejo interes. Takšnih, ki še imajo interes delati, pravzaprav tudi ni v izobilju. Zato bi bilo treba delavske zadružniške in druge delavske podjetniške iniciative, zlasti, če nastanejo od spodaj navzgor, takoj podpreti. Ne čakati na pomlad.
Še manj je tistih, ki bi bili motivirani in sposobni spodbujati ljudi, naj vendarle bodo samoiniciativni, naklonjeni razvoju, dodani vrednosti. Saj poznamo vse te razne lestvice, ki Slovenijo uvrščajo na vse manj zavidljiva mesta; na silne padce na njih, na rep vrste; samo to še manjka, da iz teh lestvic izpademo. Recimo iz lestvice konkurenčnosti gospodarstva. Nič ne pomaga, če se izgovarjamo, da so seveda krivi parametri, kako se do teh izračunov na lestvicah pride; da so lahko »tako tako« - skratka tudi vprašljivi. Najprej je treba vzeti v zakup, da so že sosedi Avstrijci, so nam všeč ali ne, kar zadeva dodano vrednost, svetlobna leta pred nami. Gotovo pretiravam, ampak iz pogovora z Janezom Benčino, predsednikom Slovenskega združenja za kakovost in odličnost, objavljenem prejšnji teden v Delu, bi potegnila preprosto resnico – v odličnosti in kakovosti zmagujejo tisti, ki znajo in imajo za povrh kolektivni duh. Tisti, ki kot narod verjamejo, da zmorejo biti najboljši; vsaj v nekaterih zadevah. Moj sklep je namreč ta: tudi če na koncu niso najboljši, so že prizadevanja za to, da bi bili, lahko odmik od povprečja ali vdanosti v nemoč, še hujše, v vseenost. Ali pa v klicanje trojke. Zato bi bilo treba iniciativo in kreativnost, iz katere nastane dodana vrednost, podpreti, ne pa jo obravnavati birokratsko, kajti potem se prelevi v svoje nasprotje – v oviro. Kakor se potem očitno pri nas pogosto zgodi.
V tem tednu se bo spet precej govorilo o Slovenskem državnem holdingu (SDH), o tem, kako bomo privatizirali, kar je še ostalo. Ob tem seveda ne bi smeli pozabljati, kaj vse je bilo narobe s prvim valom privatizacije v devetdesetih, ki je, s svojimi zlorabami v izdatni meri pripomogla, da se Slovenija za razliko od večine evropskih držav še ni izvila iz hude, zdaj že dvojne recesije. Bitko za to, da SDH ne bo predstavljal z vsemi svojimi mehanizmi predvsem razprodaje državnega premoženja, bi bilo treba resno upoštevati. A doslej se je ta resnost odvijala po načelu »daj dam«, zato bojazni, da tudi v zakonu zapisana prepoved te razprodaje na koncu ne bo dovolj resno določilo, ne kaže minimalizirati. Spomnite se, kako se v imenu naših privatizacij in njihovih derivatov že dvajset let vso zakonodajo in pravila sprejema tako, da bi bilo vse nadtransparentno in, seveda, narejeno v zaščito malih delničarjev. V resnici pa je prav obratno; pod mizo in v zaščito velikih delničarjev. Šele zadnje leto ali dve kakšen od teh velikih celo pristane v zaporu. Tam pa že spet, kot rečeno na začetku, ima kakšen od njih prednosti pri nakupu zobnih ščetk.
Ampak moram spomniti še na Alenkin primer. Ker je enkrat po nekih predavanjih parkirala na eni njivi blizu faksa, tako kot druge sošolke, in ker se je potem s tega mesta kakšnih deset metrov peljala z levima kolesoma avtomobila po pločniku, na katerem težko srečate kogarkoli, še najmanj pešca, jo je doletela kazen. Na licu mesta 500 evrov, pet kazenskih točk. Primer je poln nedoslednosti. Pa še načelo marjetice je delovalo: tebe kaznujemo, tebe spustimo. Alenka se takšni nesorazmerni kazni upira, a si nočem predstavljati, kaj vse jo lahko čaka. Ali bo na koncu v vrsti čakala na zobno ščetko, a je ne bo dobila, ker bo vse, tisti dan razpoložljive, kupil en tisti omenjeni tajkunček v vrsti pred njo. Na katerem vlaku je Alenka?
