Tiskane izdaje
Američani so se nekoč podali v vojno, da so se rešili britanskih davkov. Sedaj se ameriška podjetja selijo v Veliko Britanijo, da jih lahko plačujejo. Iskanje držav, ki imajo nižje davke, je sprožilo vrsto navideznih prevzemov, prek katerih se podjetja na papirju odrekajo svojega ameriškega porekla in postajajo irska, angleška, nizozemska ... da lahko začno plačevati precej nižje davke.
Računovodski postopek, ki se mu reče davčni obrat, je nekakšna poslovna menjava državljanstva, včasih obskurna luknja v davčni zakonodaji ZDA pa se vse bolj širi v davčno brezno, skozi katerega korporacije bežijo k še večjemu dobičku, ameriška država pa zaradi manj pobranega davka tone v še večji minus. Vodstva podjetij, ki so ubrala pot na, denimo, Irsko, kjer so obdavčena po 12,5-odstotni stopnji, trdijo, da je ameriški 35-odstotni davek na dobiček previsok in so zaradi tega nekonkurenčna.
Kar pa jim ne brani, da ne bi v ZDA izkoristile vseh možnih davčnih olajšav, ki jih ponuja država. Ameriški davek na dobiček je v sodobnem svetu res zelo visok, toda v celoti ga ne plača skoraj nobeno podjetje, saj je nabrekla davčna zakonodaja polna davčnih lukenj, olajšav in drugih obvoznic, ki omogočajo zniževanje resnično izplačanega deleža državi. »Borite se za davčno reformo, ne pa da dezertirate iz države,« je v ugledni poslovni reviji Fortune menedžerje pozval eden od njenih urednikov Allan Sloan.
Irske banane
Aleksander Cutler, prvi mož energetskega in industrijskega konglomerata Eaton iz Clevelanda, se povsem strinja. Na srečanju mestnega kluba v Clevelandu je brez kančka ironije dejal, da morajo ZDA za rešitev svojih težav z neuravnoteženimi letnimi proračuni in naraščajočim dolgom zvezne države »zapreti luknje v davčnem sistemu«. Le da Eaton v resnici ni več ameriško podjetje, ampak ima uradno sedež v Dublinu, čeprav vodstvo še vedno sedi v svojih udobnih pisarnah v Clevelandu. Očitno davčni obrat ni ena od lukenj, ki bi jo Cutler zaprl.
Sloan trdi, da gre za prakso, ki je hujša od politične nesposobnosti Washingtona, čeprav je slednja ZDA 2011 zapeljala na rob plačilne nesposobnosti. Po njegovih besedah »obratniki« ne pomišljajo, ko je treba izrabiti prednosti Amerike - globok finančni trg, demokracijo in vladavino prava, njeno vojaško prevlado, intelektualno in fizično infrastrukturo, državne raziskovalne programe, številne možnosti za življenje zaposlenih in njihovih družin. »Toda omahovati začno, ko je treba poravnati pošten delež za finančno podporo tega sistema,« opozarja ugledni poslovni novinar.
Praksa bežanja iz države je po njegovem veliko hujša tudi od »najbolj ogabnih - čeprav ne nezakonitih - davčnih iger«, s katerima velikana Apple in General Electric, podjetji, ki se izmenjujeta na vrhu lestvice najvišjih prihodkov, prelivata dobičke iz ZDA in jih zadržujeta na računih v davčnih oazah. »Ta podjetja vsaj ostajajo v ZDA,« ugotavlja Sloan. Televizijski satirik Jon Stewart je bežanje na Irsko označil kot »praznovanje dneva svetega Patrika za korporacije, le da namesto piva bruhajo dobičke«.
Svoj lonček je pristavil tudi njegov kolega Steven Colbert. Ameriškega sadnega velikana Chiquito, ki obvladuje trg banan, je navidezno prevzel poslovni malček Fyffes iz »zelo znane države pridelovalke banan Irske«, zato po Colbertu ni čudno, da so vse banane na začetku zelene.
Stewart navaja primer farmacevtskega velikana Mylan, ki je v Evropi dolgo iskal primerno tarčo za izvedbo davčnega obrata, nazadnje pa je sklenil kupčijo s proizvajalcem generičnih zdravil na Nizozemskem. In to kljub temu, da je Mylan lani v ZDA pobral milijone dolarjev davčnih olajšav in zaradi tega plačal le 16,2-odstoten davek, ob tem pa sklepal milijardne pogodbe z državo (samo ministrstvo za veterane je z njim od 2009 sklenilo za tri milijarde dolarjev pogodb).
»Vedno se vdamo vsaki zahtevi in kaprici podjetij, a vseeno nikoli niso zadovoljna. Ameriško vrhovno sodišče je pred štirimi leti razglasilo, da so tudi podjetja ljudje, bogate korporacije pa se temu ustrezno obnašajo - kot razvajeni štiriletniki, ki hočejo več in več ter na ves glas tulijo, če ni po njihovo,« meni znani komik.
Odvisni politiki
Zadnji primer poskusa davčnega obrata je medicinski velikan Medtronic, ki se želi združiti z irskim malčkom Coviden, da bi lahko sedež združenega podjetja prenesel v Dublin. Že tako na računih v tujini pred ameriško davkarijo skriva 14 milijard dolarjev, z obratom bi ji povsem ušel iz rok. Seveda pa se podjetje ne namerava odpovedati niti peniju iz 484 milijonov dolarjev vrednih pogodb, ki jih je v zadnjih petih letih sklenilo z ameriško državo.
Vodstva podjetij se sklicujejo na koristi delničarjev, toda Medtronicovi bodo pred pobiranjem sadov obrata morali plačati dodaten davek na dobiček, saj se bo v zapletenem pravniškem postopku štelo, da so svoje delnice prodali (čeprav bodo prek novonastale družbe še vedno lastniki Medtronica). Na drugi strani bo podjetje vodstvu po oceni Allana Sloana plačalo za dobrih 60 milijonov dolarjev dodatnih davčnih stroškov, ki jih bodo utrpeli zaradi obrata.
Ameriška zakonodaja namreč že sedaj uvaja davčne kazni za »obratnike«, vendar te očitno niso dovolj visoke, da bi preprečile navidezne pobege v tujino. Zato sta kongresna brata Levin - Sandy je poslanec v spodnjem domu, Carl senator - predlagala zakon, ki bi zahteval, da ima tuje podjetje v lasti najmanj 50 odstotkov ameriškega podjetja, preden je to oproščeno davka na dobiček v ZDA. Štirje demokratski kongresniki so predlagali še en zakon, po katerem bi morala zvezna vlada prekiniti pogodbe in poslovanje z vsemi prebeglimi podjetji.
Križem rok ne sedi Bela hiša, finančni minister Jack Lew se sklicuje na »gospodarsko domoljubje« in poziva kongres, naj onemogoči ali vsaj oteži tovrstno prakso. Po oceni kongresnega skupnega odbora za davke bodo ZDA v prihodnjih desetih letih zaradi prebegov izgubile 19,5 milijarde dolarjev davčnih prihodkov.
»Malenkost, saj je samo lanski davek na dobiček podjetij državi prinesel 274 milijard dolarjev,« meni Christopher Bergin v nekoliko bolj konservativnem poslovnem časniku Forbes. »Dovolj, da država vsako leto plača oskrbo brezdomnih veteranov in raziskave za moderne proteze rok in nog,« pravi Sloan.
Toda politiki na desnici, ki za vsako ceno nasprotujejo vsemu, kar podpre Bela hiša prvega temnopoltega predsednika Baracka Obame (tudi če so nedavno sami to podpirali), trdijo, da so podjetja le »gospodarski begunci« pred previsokimi ameriškimi davki in da je nujna celovita reforma. Tako celo branijo sporno prakso kot zdravo poslovno logiko in nujno za večjo konkurenčnost podjetij.
Vendar John Buckley, nekdanji svetovalec za davčno zakonodajo kongresnim demokratom, trdi, da podjetja na tuje ne bežijo, ker ni reforme, pač pa zato, ker jo pričakujejo in naj bi zaprla dosedanje luknje v sistemu.
Na drugi strani eden najglasnejših kritikov davčnega obrata, demokratski senator iz New Yorka Charles Schumer recimo molči o prenesenih obrestih, kot imenujejo plačilo upravljavcem denarnih skladov in ki so obdavčene kot prihodek na kapital po le 15-odstotni stopnji . Kar pomeni, da se najbolj premožni Američani na ta način izogibajo plačilu višjega davka in ga plačujejo po manjši stopnji kot njihovi zaposleni.
Če bi bil senator Schumer iskren, bi moral priznati, da so ljudje s takšnimi davčnimi obvoznicami del njegove volilne baze z Wall Streeta, predvsem pa ključni za polnjenje njegovega računa za predvolilni boj. V državi, kjer so vsaki dve leti kongresne volitve, kampanje pa so vse dražje, je preživetje politikov odvisno od po novem neomejenih prispevkov podjetij. In njihovih želja.
