Apokalipsa v glavah

Ko je Ljudmila Novak pred desetimi dnevi v intervjuju za Mladino razkrila podrobnosti o nastajanju resolucije Evropske ljudske stranke novembra lani, je – poleg dokončne potrditve konca primata SDS pri oblikovanju politik desnega bloka – postalo jasno še nekaj: slovenska dnevna politika zunaj meja naše države (ali pa domovine, kakor vam ljubše) ne zanima praktično nikogar. Osnutek besedila novembrske resolucije je očitno nastal v Ljubljani in samo v Ljubljani so mu pripisovali apokaliptične razsežnosti.

A apokalipsa se, tako kot marsikatera druga fantazma slovenske politike, dogaja predvsem v glavah. Tako je pred nekaj dnevi Gregor Virant izenačil »rekord« Katarine Kresal in si prislužil že drugo interpelacijo na mestu notranjega ministra. In tako kot je že vrsto let v navadi, je tudi tokratna interpelacija kolaž, sestavljen po načelu »nekaj se bo že prijelo«.

Pri tem je seveda treba povedati, da Gregor Virant na mestu notranjega ministra nikakor ne briljira in da tudi na tej funkciji, tako kot prej na mestu predsednika parlamenta, uspešno uničuje še tisto malo politične kredibilnosti, ki mu je ostala. A notranji minister je naravnost vrhunski in vizionarski politik v primerjavi s pobudniki interpelacije, na čelu katere stoji poslanec Ivan Vogrin.

Tisti nekdanji poslanec Virantove stranke, ki je lani, medtem ko smo ga volivci plačevali, napisal kar dve knjigi, ena od njiju ima naslov »Previrant: zakrinkani birokratski morilec Slovenije ali Zakaj je Slovenija bankrotirala«. Če gre Vogrinov slog pisanja soditi po naslovu knjige, potem mora biti interpelacija res težko branje.

Tako lahko spet opazujemo, kako se nekompetentni posamezniki pomembnih stvari lotevajo nekompetentno. A bolj kot naslovi, ob katerih se vilice v očesu zdijo popolnoma sprejemljiva možnost, boli to, da smo priča še eni zlorabi v demokratični ureditvi sicer nujnega instrumenta parlamentarnega nadzora. Interpelacija proti Virantu je vložena izključno zato, da se ohranja element nestabilnosti. Specialisti v tej disciplini pa so predvsem v največji opozicijski stranki, od koder – glej no, glej – prihaja tudi vseh preostalih potrebnih devet podpisov.

Zdi se, kot da bi v SDS, potem ko so poslancem (hvalabogu) odvzeli možnost zahteve za referendum, iskali druge načine za trosenje peska v kolesje države. Pri arhivih Udbe se jim je sicer malo zataknilo, ko je Novo Slovenijo srečala pamet in so ugotovili, da interesi SDS niso nujno tudi interes javnosti, a zgodba z referendumom o arhivih je bila – to je zdaj skoraj očitno – že od začetka zamišljena kot aktivacija volilne baze SDS pred evropskimi volitvami. Pač, z izmišljeno grožnjo udbovske apokalipse.

A še bolj kot interpelacija in preganjanje udbovcev v enaindvajsetem stoletju je bila v tednu, katerega konec držite v rokah, bizarna grožnja z ustavno obtožbo poti premierki Bratušek. Menda zato, ker še vedno nimamo izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu, ki so ga poslanci zapisali v ustavo maja lani.

Pri tem so se pri SDS, vede ali nevede, naslonili na zelo dvomljivo argumentacijo mladega dekana fakultete za državne in evropske študije Mateja Avblja, ta že nekaj tednov v javnost spušča tezo o neustavnem stanju in nujni ustavni obtožbi proti predsednici vlade. Pri tem kvazi objektivno s prstom pokaže tudi na opozicijo, češ, če ona ne bo naredila nič, je sokriva, in tako da »strokovno« kritje še za tretji poskus ustavne obtožbe v zgodovini te države. Vse tri je, to vas ne bo presenetilo, zasnovala SDS.

Tehnično gledano je res, da državni zbor zamuja s sprejemanjem zakona. To pa je tudi vse. Slovenski parlament ni ravno znan po spoštovanju lastnih zavez. Tako denimo letos mineva štirinajst let (!), odkar so poslanci v ustavo zapisali, da bodo volilni zakon popravili tako, da bomo imeli volivci »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. Sprememb volilne zakonodaje pa še od nikoder. Je morda komu padlo na pamet, da bi vložil ustavno obtožbo proti kateremu koli od sedmih ljudi, ki so vodili vlado od leta 2000? Ni. Še Mateju Avblju ne. Janševim toliko manj.

Lahko ste prepričani, da napoved premierke Bratušek, da se bodo prihodnji teden začeli ukvarjati z zakonom o fiskalnem pravilu, največje opozicijske stranke ne bo zadovoljila. Tako kot leta 1998, ko je bil tarča ustavne obtožbe premier Drnovšek, in leta 2010, ko je bil to predsednik republike Türk, je tudi danes jasno, da ne gre za skrb za ustavno ureditev, ampak le za apokalipso v glavah.