Azija ženskega spola: Princese in predsednice

Posamezne študije navajajo, da je kitajsko cesarstvo propadlo zato, ker so ženskam povezovali stopala. Zaradi tega so bile izključene iz pridobivanja dobrin in gospodarstvo je postopno atrofiralo, tako kot so se sušile pohabljene noge Kitajk.

Japonska nikoli ni sprejela te tradicije, pa vendar to državo danes pesti prav vprašanje vključevanja žensk v gospodarstvo. Kot da bi imele zvezane roke, Japonke v letih, ko so delovno sposobne, pogosto ostajajo doma. Dela jih le 60 odstotkov, 70 odstotkov pa jih nato zapusti delovno mesto po rojstvu prvega otroka. Ko se s pogledom sprehodimo po japonskem parlamentu, univerzi ali poslovnem forumu, se nam ena najrazvitejših držav na svetu v hipu zazdi zaostala v uniformiranosti moškega sveta.

Kot da jim vsem obleke kroji isti krojač in kot da jih vse striže isti frizer, moški v tej deželi vladajo in gospodarijo po enakih načelih mačistične družbe, kakršna vladajo dolga stoletja. V parlamentu je trenutno le slabih osem odstotkov poslank, s čimer se Japonska uvršča na 113. mesto na svetu (daleč za Kitajsko, Saudsko Arabijo ali Severno Korejo), med direktorji družb je samo 1,5 odstotka žensk. Tiste, ki delajo, dobivajo le okoli 70 odstotkov plače, ki jo na enakem položaju prejemajo moški. Na fakultetah, na katerih predavajo znanost in inženirstvo, je le 14 odstotkov študentk, med akademskimi delavci nasploh pa le 13 odstotkov žensk. Japonski moški so preprosto prepričani, da ukvarjanje z znanostjo žensko prikrajša za ljubkost. Zato bi lahko rekli, da ima Japonska povezana stopala razvoja, hkrati pa se od nje pričakuje, da bo tekla maratonsko tekmo gospodarskega in družbenega okrevanja.

Ko je premier Šinzo Abe pred kratkim pripravil »državno strategijo razvoja«, je tudi sam ženske poimenoval za »najbolj neizkoriščen vir« na Japonskem. Mednarodni denarni sklad je izračunal, da bi se v primeru, če bi angažirali žensko delovno silo, japonski bruto domači proizvod lahko povečal za 15 odstotkov. »Pravzaprav bi ženske lahko rešile Japonsko,« je ugotovila direktorica Christine Lagarde. Če upoštevamo dejstvo, da se delovna sila te države, ki šteje 128 milijonov prebivalcev, zmanjšuje – od leta 1995, ko je štela 87 milijonov ljudi, na 55 milijonov, kolikor jih bo predvidoma leta 2050 – lahko kaj hitro ugotovimo, da lahko Japonsko rešijo edino ženske.

In tako je začel Abe govoriti o kvotah. Najmanj 11 odstotkov žensk mora biti na seznamu kandidatov njegove Liberalno-demokratske stranke za zgornji dom parlamenta (volitve bodo prihodnji mesec). Toliko in toliko jih mora biti v vrstah menedžerjev. In toliko in toliko v znanstvenih ustanovah.

Zdaj je le še vprašanje, ali je mogoče enakopravnost spolov doseči s številkami in odstotki, političnimi ukrepi in kampanjami ali pa je morda potrebna temeljita preobrazba družbene zavesti, ki jo še vedno oblikujejo prekrasne, vrhunsko izobražene in do popolnosti negovane princese, kot sta Masako (bodoča cesarica) in Kiko (mati bodočega cesarja), ki so svoje diplome, pridobljene na vrhunskih fakultetah, spravile v cesarski predal, kjer jih bo prekril prah neuničljive tradicije.

Evropa se po številnih stvareh razlikuje od Japonske, hkrati pa ji je v mnogočem podobna. Ne glede na to, da je v evropskih državah manj princes in več predsednic držav ali vlad, so gospodarske smernice 21. stoletja na enak način privedle do tega, da zmanjša dostojanstvo ženske. Da mora izbirati med materinstvom in kariero. Da se ji zagotovi mesto na odpovednih seznamih. Da se od nje prej zahteva to, da je lepa, kot to, da ima določeno kvalifikacijo.

Moški bodo morda potožili, da tudi njihov družbeni ponos ni ostal neokrnjen. In tako bomo prišli do skupnega problema. Povezana zavest o enakopravnosti spolov vodi našo civilizacijo v moralni, družbeni in gospodarski zlom. Čas je za resnično novo obdobje.