Tiskane izdaje
Odkar se je začelo vrenje v po površini največji evropski državi, so Ukrajino že večkrat primerjali z državo, v kateri so do začetka 90. let prejšnjega stoletja živeli tudi Slovenci. Najprej so se nekateri spomnili, kako je razvpita ameriška obveščevalna služba Cia napovedala, da bosta Ukrajina in Jugoslavija približno istočasno razpadli, njuni prebivalci pa se bodo zapletli v krvavo bratomorno vojno. Predvidevanja ameriških vohunov so se v Jugoslaviji uresničila, za Ukrajino pa se je do nedavnega zdelo, da se je temu črnemu scenariju izognila.
Resnici na ljubo je imela »Mala Rusija«, kakor so nekoč tudi imenovali Ukrajino, več možnosti za mirnejši razplet kakor skupnost južnoslovanskih narodov. V Jugoslaviji so že obstajali vzpostavljeni narodi, ki so se vsaj enkrat že kalili v medsebojnem klanju, koncept »Ukrajinca« pa vse do nedavnega ni bilo tako enostavno (oziroma »uravnoteženo«) določiti. Če so se do spopadov tisti na vzhodu države, ki jih nove kijevske oblasti označujejo za »teroriste«, nemara celo v narodnostnem smislu še imeli za Ukrajince, pa čeprav ukrajinščine niso ne govorili ne popolnoma razumeli, se zdaj ne čutijo več niti ukrajinske državljane. Evromajdan in njegove posledice so nemara botrovale nacionalnemu preporodu, a ta je večinoma zajel le zahod in prestolnico države.
Če pred državljansko vojno še ni bilo korektno govoriti o »ustaših« v zahodni Ukrajini in vzhodnih »četnikih«, se zdaj tovrstne primerjave kar same ponujajo. Nekateri k tej »bosanski« prispodobi dodajajo še tamkajšnje »Bošnjake«, muslimanske Tatare, ki so po trditvah njihovih političnih voditeljev, ki so ostali v Kijevu, menda bolj na »ustaški« strani, a so po priključitvi Krima k Rusiji ostali »ujetniki« na »četniškem okupiranem« ozemlju.
Raznorazne primerjave z nekdanjo Jugoslavijo je bilo zaslediti v zadnjih nekaj mesecih. Moskovski komentatorji so se še pred izbruhom resnih spopadov norčevali iz protestnikov v središču Kijeva, ki so se uprli odločitvi svojega tedanjega predsednika Viktorja Janukoviča, da Ukrajine ne popelje v svetlo evropsko bodočnost. Spomnili so jih, da je podobno ohlapen in za Bruselj nezavezujoči dokument Bosna in Hercegovina podpisala že pred dolgimi leti. »Hočete biti čez sedem let tako razviti kot Bosna, skorajda propadla država, v kateri prav zdaj potekajo množični protesti proti oblastem?« so dražili »evromajdanovce«.
Jugoslovanske linije interpretacije dogodkov je bilo v zadnjem času več opaziti na ruski strani, saj je bilo iz Moskve dostikrat slišati primerjave med Natovimi napadi na Srbijo in »kazenskimi operacijami proti lastnemu neoboroženemu ljudstvu«, kakor kijevske »protiteroristične operacije« imenujejo v Rusiji. Toda nedavna izjava poveljnika samoobrambe samooklicane donecke republike je tudi med zahodnimi komentatorji ponovno obudila jugoslovanske prispodobe. Igor Girkin s psevdonimom Strelkov je namreč ruskega predsednika Vladimirja Putina obtožil, da noče priskočiti na pomoč svojim bratom v Novorusiji (zgodovinskem imenu za vzhodni del Ukrajine), zato ga je posvaril, naj ne »napravi nepovratnega Miloševićevega koraka«. Tako kot zdaj Putin je po njegovih besedah tudi nekdanji, zdaj že preminuli srbski voditelj Slobodan Milošević obrnil hrbet svojim podpornikom in pristašem Velike Srbije na Hrvaškem in v Bosni. Za to je plačal najprej na Kosovu, nato pa »naravno« in »pomenljivo« končal v Haagu, je uporniški poveljnik zapisal na svojih spletnih straneh.
Primerjave med Putinom in Miloševićem so se pojavile že prej. V reviji ameriški New Republic so opozorili, da sta oba voditelja s pomočjo propagande v množičnih medijih zanetila pravo nacionalistično mržnjo proti Hrvatom oziroma Ukrajincem. Zato si nista podobna le po taktiki, sta pred kratkim ugotovili avtorici Vera Mironova in Marija Snegova, temveč tudi v tem, da sta začela v razpravi izrabljati osnovne mite in zgodovinske spopade med Srbi in Hrvati oziroma Rusi in Ukrajinci.
V trenutnih razmerah, ko ima ruski predsednik rekordno priljubljenost med državljani, si je težko predstavljati, da ga čaka podobna usoda kot Miloševića. Vsi poskusi Putinovih liberalnih nasprotnikov, da bi zanetili upor proti Kremlju, so se v kali izjalovili. Toda v časniku Nezavisima gazeta so pred kratkim v uvodniku zapisali, da Putinu ne grozi upor »desnih« (kakor zaradi zgodovinskih okoliščin v Rusiji imenujejo takšne liberalce, kakor bi jih v Sloveniji označili za »leve«), temveč »levih« oziroma nacionalistov, ki so razočarani nad predsednikom, ker da je izdal svoje brate v Ukrajini. Nekateri skrajni ruski nacionalisti so ogorčeni nad Kremljem, ki je izgubil nadzor nad potekom dogodkov, zato da se lahko upor v Donbasu sprevrže v upor v Rusiji, kakor je pred kratkim izjavil Mihail Kalašnikov. Po mnenju urednikov Nezavisime gazete so se ruske oblasti izučile, kako onemogočiti proteste večinoma miroljubnih in maloštevilnih liberalcev, na upor nacionalistov, odločenih in obupanih ljudi, ki so se odločili za dolgotrajni oboroženi spopad, pa niso pripravljene.
