Tiskane izdaje
Kaj takšnega se še ni zgodilo v zgodovini merjenja ljudskega razpoloženja, so pred dnevi zagotavljali v dveh vodilnih ruskih organizacijah za tovrstno početje, Vseruskem centru za preučevanje javnega mnenja − Vciom in Skladu za javno mnenje − Fom. Tako poenotenega mnenja med Rusi še ni bilo, je trdil šef Vcioma Alekandr Oslon, ko je razlagal, da je več kot 90 odstotkov vprašanih podprlo priključitev doslej ukrajinskega polotoka Krim k Ruski federaciji.
Ker tudi v Moskvi velja tisto staro pravilo o tem, kaj ni zdravo početi z roko, ki ziblje zibko, kritiki tema dvema organizacijama, ki opravljata veliko raziskav za oblasti, najbrž upravičeno očitajo, da sta prokremeljski. Zato ni nič čudnega, da je direktor edine ustanove za mnenjsko napoved naroda, ki velja na Zahodu za neodvisno, Centra Levada, na ruski opozicijski televiziji Dež rezultate svojih konkurentov označil za del ruske propagandne kampanje o »fašističnem prevratu« v Ukrajini. Pri centru, ki ga je ustanovil legendarni, zdaj že pokojni Jurij Levada, so sicer opazili nekaj odstotkov več podpore za priključitev Krimu, a ta je po besedah direktorja Leva Gudkova konstantna že vse od takrat, ko je leta 1954, v čast 300-obletnice rusko-ukrajinskega prijateljstva (ki ga kleni Ukrajinci imenujejo jarem), sovjetski voditelj Nikita Hruščov priključil polotok Krim k ozemlju Socialistične sovjetske republike Ukrajina.
In ta »konstanta« je vedno znašala okoli 80 odstotkov. Zato naslovi v zahodnih medijih, ki pravijo, da so se prebivalci Krima na nedeljskem referendumu odločili za priključitev k vzhodni sosedi zato, ker so jih k temu prisilili avtomati ruskih vojakov, lažejo. Ne le Rusi v matici, tudi velika večina Krimčanov, med katerimi prevladujejo prebivalci ruske nacionalnosti, so imeli polotok, ki ga je iz rok Tatarov iztrgala Katarina Velika, vedno za Rusijo. Marca 1991, ko so prebivalce Sovjetske zveze naplahtali z referendumom o bodočnosti skupne države, so prebivalci Krima prekašali rekorde: 88 odstotkov jih je glasovalo za ohranitev SZ.
Zaradi povsem upravičenih in legitimnih ruskih enačenj Krima s Kosovom gredo licemernemu Zahodu lasje pokonci. A primerjava teh dveh secesionističnih ozemelj je na mestu še zaradi enega drugega razloga. Krim, zlasti pa »mesto heroj« Sevastopol, v ruskem kolektivnem duhu igra podobno vlogo kakor v srbskem Kosovo. Tako kot imajo tam Srbi samostane mitoloških razsežnosti, imajo Rusi na obrobju Sevastopola, kjer ležijo ostanki starogrškega mesta Hersones, sveto mesto, kjer sta prvič na ruskem ozemlju pristala Ciril in Metod, ki sta jim prinesla biblijo (in cirilico). Številni lokalni prebivalci vam še dandanašnji radi pokažejo baziliko iz 19. stoletja, ki so jo postavili na mestu, kjer se je menda dal krstiti Vladimir, veliki voditelj, ki je Ruse (in Ukrajince) popeljal v pravoslavje.
Tudi v vojaško domoljubnem smislu je Krim podoben Kosovu. Srbi še vedno tako silno opevajo poraz v bitki na Kosovem polju, da je nepoučeni trdno prepričan, kako je princ Lazar leta 1389 pometel s sultanskimi vojskami. Podoben občutek dobi obiskovalec muzeja, ogromne kupole, ki so jo na hribu nad Sevastopolom postavili leta 1905 − na 50. obletnico konca obleganja mesta. Glavna atrakcija muzeja »junaške obrambe Sevastopola« je ogromna diarama, okrogla soba z reliefnim prikazom utrdb in vojska, ki so se spopadale za mesto, pionirske poskuse vzpostavljanja tridimenzionalnih iluzij pa nadgrajuje glas, ki opisuje, kako so Rusi skoraj leto dni vzdržali napade številčnejših in boljše oboroženih zaveznikov. Na koncu človek dobi občutek, da so Rusi zmagali. Pa niso. Po tej vojni med Rusijo in zavezništvom Britanije, Francije, Sardinije in otomanskega cesarstva, ki jo imenujemo krimska, čeprav spopadi niso potekali le na tem polotoku, so se morali Rusi posloviti od črnomorske flote. A bolj kot z orožjem so takrat Rusi znali rokovati z diplomacijo. V Parizu, kjer je po ruskem porazu potekala mirovna konferenca, so se diplomatski veterani iz St. Peterburga obnašali kot zmagovalci. Izkoristili so nesoglasja med zmagovalno koalicijo in ohranili Krim, čeprav so ga prej vojaško izgubili.
V Kijevu, kjer so zdaj Krim vojaško izgubili − hvala Alahu, bi rekli tamkajšnji Tatari − brez prelivanja krvi, bi se zdaj morali učiti umetnosti diplomacije nekdanje carske Rusije. Čeprav ne poznam realista, ki bi si zdaj upal trditi, da ima Ukrajina kakršnokoli, diplomatsko ali mednarodno vojaško, možnost, da bo še kdaj videla polotok, ki ga je njegov prvi ruski zavojevalec in ljubimec Katarine Velike Grigorij Potjomkin poimenoval »bradavica na ruskem nosu«. Sevastopol pa je bil zanj po St. Peterburgu in Moskvi tretje rusko mesto.
Najbrž mi bo kdo očital, da nisem resno vzel očitkov Zahoda, kako Krim nikakor ni isto kot Kosovo. Seveda se strinjam z njimi. Razlika je očitna. Srbi so Kosovo izgubili, Rusi pa so Krim dobili.
