Dim in ventilatorji

Zanimivo je, kako lahko je sovražiti kadilce, kakšen užitek se nahaja v demonizaciji kadilske rase.

Objavljeno
16. avgust 2013 12.03
vvo Kajenje
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Dekle sedi na vrtu kavarne ob morju. V senci prijetno pihlja od morja, mladenka pije kavo, prebira knjigo in ob tem sproščeno vleče svojo cigareto. Moški, ki sedi pri sosednji mizi, najprej jezljivo pogleduje proti njej, potem pa ji reče, da ga dim njene cigarete moti: »Poskušam se ventilirati, vaš dim pa me pri tem ovira.« Dekle ga presenečeno pogleda in reče: »Potem pa se pojdite ventilirat drugam! Kavarniška miza s pepelnikom pač ni prostor za ventilacijo!«

Ta zgodbica verjetno v marsikom sproži tisti znan odpor proti kadilcem, ki s svojim dimom intervenirajo v njihov osebni prostor, napadejo njihova dihala, osmradijo njihove obleke, kajti cigaretni dim je zavraten in te kontaminira tudi na odprtem – in nasploh so kadilci odpadniki civilizacije, ker se zavestno ubijajo iz dneva v dan ter ob tem uničujejo še življenja drugih.

Navadno se ob taki resnični anekdoti sproži debata pro et contra; »proji« dokazujejo, da na odprtem pač kadilec zares škoduje zgolj samemu sebi in ima do tega tudi pravico, »contriji« pa se zgražajo nad tem, kako kadilske navade lomastijo po zdravstveni blagajni in odžirajo zdravstvene storitve tistemu delu populacije, ki zna skrbeti za svoje zdravje.

Ne da bi se spuščali v argumentacijo ene ali druge strani, je verjetno bolj zanimivo to, kako lahko je sovražiti kadilce, kakšen užitek je v demonizaciji kadilske rase, ki ima pravico do javnega izvajanja svoje razvade le še v poletnih mesecih, medtem ko je pozimi izgnana iz skoraj vseh zaprtih prostorov.

Prav to strast, ki jih žene, antikadilci poskušajo upravičiti s številnimi argumenti proti tobaku in kadilcem. Kar je v resnici tragično pri tem, je, da potem strastni kadilci začnejo spodbijati dozdevne argumente antikadilcev, pri čemer žolčni prezir, ki je motor protikadilskega sentimenta, ostaja netematiziran. A ne le to, užitek v sovraštvu do kadilcev obenem vzpostavlja družbeni model za splošno nestrpnost in nepotrpežljivost do drugega.

Verjetno niso daleč časi, ko bo zapriseženi vegan v restavraciji dajal lekcijo debeluhu, ki je tik na tem, da si v usta potisne slastno pleskavico, ali pa časi, ko bodo skrbniki javne zdravstvene blagajne preštevali kozarčke vina nič hudega slutečim študentom v lokalu. Od tu je le korak do tega, da se bo legitimno obregniti v deklico, ki si želi v trgovini kupiti čokolado, ali pa se prostodušno zgražati nad modnim stilom sopotnika na avtobusu.

V tem, da nas stvari živcirajo, da smo občutljivi na vonje ali vizualne podobe soljudi, ni nič nenavadnega, je povsem normalno. Zatakne se pri vprašanju, kdaj lahko svoj odpor do drugega javno deklariramo, kdaj lahko drugega javno osramotimo oziroma ga začnemo skupaj z njegovo navado ali užitkom metati ven iz javnega prostora. Ko takšno vtikanje v užitke drugih postane uveljavljeni, legitimni del medčloveških odnosov, se javni prostor hitro izprazni.

Dušebrižniško vmešavanje v življenje sosedov, kolegov, znancev ali neznancev, ki si zaradi svojih pregreh dozdevno ne zaslužijo več sobivati v javnem, je v resnici dejanje egoizma in narcisizma: ko lastni odpor do nekoga postavimo za merilo in kriterij tega, kako bi morale stvari v javnem zares delovati.

V tem, da ne znamo preko svoje nepotrpežljivosti, je tudi nekaj nadvse infantilnega: otroci so navadno tisti, ki reagirajo na osnovi hipnega občutka ugodja ali neugodja. Znak tega, da otrok odrašča, pa je prav ta, da počasi dojame, kako v družbi določene odpore zadržiš zase; da na primer ne buljiš več v invalida ali ne kažeš s prstom na hecno oblečeno najstnico. Temu se z drugimi besedami reče vljudnost – tisto nevidno tkivo med ljudmi, ki že od nastanka človeka preprečuje, da bi se ljudje poklali med seboj.

Mladenka iz zgornje zgodbe, bi tako lahko nepotrpežljivemu »ventilatorju« lahko rekla tudi: »Gospod, odrastite že enkrat in obnašajte se bolj vljudno! Če tega ne zmorete, pojdite domov in se zaprite v sobo, kjer se bodo okoli vas namesto živih ljudi vrteli ventilatorji!«