Dobro jutro: 30

Ljudje smo različni. Eni so vegetarijanci, drugi mesojedci, eni športniki, drugi radi ležijo na kavču. Nekateri prisegajo na rock, drugi na pop, eni vidijo do polovice napolnjen kozarec, spet drugi obupano zrejo v napol praznega, eni rojstni dan praznujejo, drugi ga prespijo, eni starost ponosno priznajo, drugi jo skrivajo.

A vsi po vrsti se staramo. Vprašanje je le, kako se na to potovanje odpravimo.

O letih in življenjskih prelomnicah krožijo najrazličnejše teorije. Pri dvajsetih nas skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pri štiridesetih nam je za njihovo mnenje vseeno, pri šestdesetih ugotovimo, da pravzaprav nihče sploh ne razmišlja o nas (in nam je tudi vseeno). Že dolgo vemo, da so petdeseta zrela leta, da se osemdesetletniku spodobi reči, da jih kaže veliko manj, in da devetdesetletnika samo občudujoče trepljamo po rami. Od stoletnika bi se pa radi še kaj naučili! Za šestdeseta leta govorijo, da so takšna, kot so bila včasih štirideseta in za štirideseta, da so celo kot dvajseta, kajti medtem ko smo v srednja leta nekoč vstopali z enainštiridesetim letom starosti, se ta danes kažejo šele pri 53. letu.

Ampak med vsemi so trideseta leta nekaj posebnega. Najlepša leta, prelomnica med mladostjo na poti v zrelost. Ko že imaš nekaj za sabo, še več pa pred sabo. V nedavnih raziskavah v Angliji so ugotovili, da naj bi bilo 33. leto najsrečnejše leto življenja; čas, ko si nekaj že naredil in hkrati čas, ko se tvoja pot vzpenja navzgor. Otresel si se otroške naivnosti, divje najstniške energije, a hkrati imaš še vedno dovolj mladostniškega entuzijazma. Ali kot so povzeli psihologi; nedolžnost je izgubljena, občutek za realnost koraka skupaj z močnim upanjem.

Trideseto leto starosti je nekaj podobnega kot mesec maj. Najlepši mesec v letu. Cvetoč, dehteč, sončen, obrodijo prvi sadeži narave in vsak dan, ko vstanemo, vemo, da najlepše še prihaja. Da je pred nami še dolgo vroče poletje.