Tiskane izdaje
Dober dan, gospa, vam smem natočiti bencin? Z nogami se še nisem dobro dotaknila tal, ko sem zaslišala prijazni glas. In res, ob meni je stal prijeten mladenič in se mi veselo smehljal. »Če si res močno želite, pa dajte,« sem poskušala duhovičiti, da bi prikrila zadrego. Tako kot so izginili počitniški delavci z bencinskih črpalk, so namreč izginili tudi kovanci iz moje denarnice. Ponavadi sem »na plastiki«, kot je že pred dvema desetletjema newyorškim klošarjem pojasnjevala kolegica.
Ampak nekaj mi vseeno ni šlo v glavo. Na slovenskih bencinskih črpalkah že leta in leta ni črpalkarjev, so le blagajniki. Še najbolj nemočne dame, ki so do zadnjega dne dopuščale, da jim moški pomagajo, danes samozavestno odprejo pokrovček rezervoarja za bencin, nastavijo ročko in opazujejo okolico, medtem ko gorivo veselo klokota. Zakaj torej se je fant pred mano odločil, da bo poletni denar služil na bencinski črpalki sredi Ljubljane?
Črpalkarje v akciji srečujem samo še v Vojvodini in še tam so kot ostaline preteklosti. V pokrajini, ki je zaradi balkanskih vojn, mednarodnih sankcij in posledičnega popolnega sesutja gospodarstva ostala nekako zamrznjena v času, je postrežba, kjer je sicer običajna samopostrežba, ljubko presenečenje. A tudi tam jo spremlja preizpraševanje, koliko časa še. In koliko je še takih poklicev, ki so bili v mojem otroštvu običajni in jih danes ni več? Na misel mi pride oskrbnik železniškega prehoda. Zadnjega sem srečevala v Ljubljani za Bežigradom. Pa vam?
Gospa, vam lahko očistim še stekla? Ah, prijazni mladenič, ta so pa res čisto čista, sem si zamrmrala, ko sem le izbrskala nekaj kovancev. Odšla sem dobre volje. Poletje je torej še vedno tisti čas v letu, ko mladi lahko zaslužijo za svoja potepanja. Želim jim, da bi si lahko izkušnje nabirali tudi v svoji stroki, a za to jim morajo podjetja odpreti vrata, tako kot so jih nekoč nam, otrokom socializma.
