Dobro jutro: Čas izobilja

Kumarice so po balkansko ukrivljene, a se slastno prekrijejo z domačim bučnim oljem; rdečkasta glavica čebule je letos pasje pekoča – na cvrčeči lužici domače zaseke pa še mogočneje zadiši. Krompirjeve gomolje z golimi rokami rujem iz kupčkov zemlje in pazim, da se grude ne kotalijo preveč na sosednjo gredo, s katere me naravnost v oči poželjivo gledajo mravljinčasto bohotne jagode. Fižolove v nebo kipeče vrvice so že skoraj pri vrhu kot sveča ravnih leskovih opor in rdečkasta čipkasta solata se je na široko zleknila na zemljo. Saj ne vem, ali bi v vazo na mizo postavil ta solatni grm ali bi odrezal visoko belo lilijo, ki je s svojimi cvetovi označila vse štiri strani neba. Ko jo hočem doseči z nosom, se že skoraj premočno naslonim na gosto vrsto graha, na katerem zdaj prvi stroki že dobivajo rjavi nadih suhe srajčke. Za nameček pa mi tam z roba gozda lipa pošilja sporočila, da je v polnem razcvetu... Vse okoli mene čisti impresionizem. Barv in vonjev. In podob in tihožitij in tišine in žvrgolenja in sinjine in belo nadzemeljsko narisanih oblakov. Košare dobrot. Od teže povešena krošnja majhne kosmulje. Kot po nerazvozlanem zaporedju v travo padajoče hruške junijske lepotice. Prvi vijoličasti dih na trdih slivah napoveduje modro in mehko prihodnost. Vrti se mi sredi raja, ko se vrtim v njem in podobo za podobo nizam in odkrivam vedno nove barve. Ne vem več, ali sem prišel v posodo nabrat zelenjavo, sem se hotel le nazobati sočivja, nabrati hrušk za potapljanje v lansko slivovko ali sem nemara le hotel osvežiti šopek na domači mizi. Vsega se zavem, ko sedem med vrsto paradižnikov, ki me zeleno zavistno opazujejo. Da se mi ne posmehujejo, se zdrznem in se zazrem v konice prstov. Za nohti črno: od grebenja krompirja, puljenja plevela, trganja paradižnikovih zalistkov. Zdaj je čas za nohti črnega. Bogati čas izobilja.