Tiskane izdaje
Berberki nikakor nista bili za to. Zelo sta se jezili, ihtavo sta lučali kamenje vame in me hkrati s prekrižanimi prsti, zelo grdimi besedami in pljunki resno uročili. Vsaj še leto zatem sem čutil strelice v hrbtu, kolku, v zapestjih, vratu ... in se čudil moči berberskih urokov.
Minule dni sem se z boljšo polovico potikal po Ljubezenski dolini v Kapadokiji, nedaleč od Goremeja. To je res pokrajina kot z onega sveta. Kakih 30 kamnitih falusov straži ljubeznivo in barvno toplo dolino. Izza njih se iz prašnega vinograda na motorni frezi z majhno prikolico pripelje lepa gospa, s pisano ruto čez glavo in cvetjem v ruti, s fantičema na sedežu.
Kot v vseh pravljicah naju tudi tukaj prva ogovori vila. »Obrezujem trte. Ne delamo vina, ampak grozdni sirup,« gostobesedno žubori in obrača gosposko suhe, dolge prste, kljub značilnemu turškemu nosu in nelahkemu delu v vinogradu elegantna lepotica. »Grozdni sok daje moč. Še večjo moč daje moškim kečiboynuzu. Poskusita,« pravi in se navihano smeji. Samo v raju srečaš podobno odprto, spokojno in dobrohotno dušo. Če bi rekla, da je Dionizova hči, bi ji verjel.
Dan pozneje sem – spet uročen – iskal kečiboynuzu na carigrajski začimbni tržnici. Prodajalec je iz predala privlekel prgišče rožičev. To je ta skrivnostni sadež. Zaradi njih je vila tako dobre volje, se mi posveti. Ker kuha možu kašo iz rožičeve moke. Spominjajo me na čase, ko jih je še nekdanja Droga pretovarjala in spravljala v skladiščih soli. Njihov opojni vonj je preplavil Pristanišče rož. Tako kot v Ljubezenski dolini. Zdaj vem eno več o rožičih pa tudi to, da ni vsaka »Berberka« čarovnica.
