Dobro jutro: Enciklopedija

Danes nas le še redke stvari navdušijo. Pravzaprav nas bolj ali manj vse jezi, predvsem politiki, slaba volja pa se potem manifestira na vseh področjih. »Vse me fascinira in to je poseben dar,« v zadnjem intervjuju pravi Jonathan Meades in ima popolnoma prav.

Pravzaprav nam danes ne preostane drugega, kot da sledimo zgledu tega britanskega pisca, ki se z enako vnemo posveča kritiki arhitekture, pisanju vodnikov po muzejih in kulinariki, izdal je tri romane, širše občinstvo pa ga morda še najbolje pozna po televizijskih scenarijih.

V redu, glede na vse bolj drastično razslojevanje si vsi pač ne moremo privoščiti povsem enakih življenjskih pustolovščin, vendar morda stari rek, da so najboljše stvari zastonj, še ni povsem brez veljave, le pozabili smo nanj.

Namesto v svetovnih metropolah lahko v kulinariki pač uživamo na nacionalnem ali lokalnem nivoju, za solidne gastronomske užitke ni treba iskati restavracij z michelinovimi zvezdicami ali eksotičnih sestavin za nedeljsko kosilo.

Res so veliki megamuzeji bolj spektakularni, vendar se marsikaj zanimivega najde tudi za vogalom, če orkestru ne dirigira vrhunski dirigent, še ne pomeni, da glasbena izkušnja ne more biti tako rekoč popolna.

Ni dvoma, da se je bolj prijetno prevažati v limuzini kot v sesuti škatli, a je morda vendarle pomembnejše, kam se peljemo, kot pa kako.

Ko bomo enkrat na papirju ali zgolj v mislih spisali spomine, »enciklopedijo o meni« (tako je naslov zadnje Meadesove knjige, ki bo izšla prihodnje leto), bomo pač imeli vsaj nekaj omembe vrednih poglavij.

Predvsem pa ne bomo obžalovali, da smo vse življenje bentili nad danes na videz velepomembnimi politiki, čez leta ali desetletja pa se ne bomo mogli spomniti niti njihovih imen.