Dobro jutro: Igralec

Ne vem, zakaj vsak od nas še ni dobil oskarja za življenjsko delo! Saj smo vsi igralci, kakršnih ni v Hollywoodu.

Vsak dan igramo, kako smo srečni, ker je avtobus, s katerim se peljemo v službo, prepoln. Igramo, da nam je ravno zima najljubši letni čas in da nam je drsanje po ulicah najljubši šport. Igramo ljubeznivost, ko na ulici pozdravimo soseda, ki bi ga v resnici najraje ...

In vsake toliko gremo na avdicijo. Ko dvorimo osebi, v katero smo zaljubljeni, nam drhti srce – me bo hotel, me bo hotela? Ko se prijavimo za novo službo, nas stisne v želodcu – me bodo hoteli?

Igranja se učimo od malih nog. Mama reče: »Reci tetici hvala!« Otrok si misli (sam pri sebi): »Briga me njen bonbon.« Oče ukaže: »Pozdravi strička!« Otrok se zmrduje (sam pri sebi): »Saj sploh ne vem, kdo je ta.« Babica pridiga: »Ne spakuj se, ko ješ špinačo. Delaj se, da ti je všeč!« Otrok hvali (na glas): »Da, babi, všeč mi je!« (In počaka, da se zlata babica obrne, in brž pljune zalogaj v stranišče.)

A potem scenariji postanejo bolj zapleteni.

Nasmeh se nam avtomatično nariše na ustnicah, ko moramo nekomu pokazati, kako nam je špinača, ki je ne maramo, všeč. Jezimo se, ko pomislimo, da mora biti tako, da moramo igrati. Čeprav smo morda preplašeni, tega ne želimo pokazati. Zaskrbi nas, ko je situacija resna. Pri tem ni važno, ali sploh vemo, kaj se je zgodilo.

Tako odigramo dramo za dramo in v nekem trenutku v življenju vsak od nas zasluži oskarja za svojo najboljšo vlogo.

Le da takrat ne vemo več, ali mi igramo življenje ali življenje režira nas – kajti naših vlog se nikakor ne moremo naučiti na pamet.

Polne so presenečenj. Vsak dan so drugačne. Vsako leto so zrelejše.

In edini kotiček, kjer nismo igralci, je naša duša.

V njej se vedno znova brez maske in kostuma srečamo sami s seboj.