Dobro jutro: Jugoslavija

Zavedam se, da je novinarsko pisanje hitro pokvarljivo blago, a kljub temu si domišljam, da vsaj nekaj bralcev kolikor toliko redno bere to rubriko. Zakaj je to pomembno? Na tem mestu sem 4. decembra letos opisal nekoliko nenavaden letalsko-avtobusni prihod na moje prve počitnice v Dubrovnik leta 1959. Seveda smo se vrnili tudi domov ... V nasprotju z letalskim prihodom sta se mama in oče tokrat odločila za ladjo. V tistem času je bila najbolj luksuzna Jugoslavija in na to vožnjo smo se, polni pričakovanja, pripravljali že več dni pred odhodom. Še posebno oče kar ni mogel dočakati plovbe, ki bo trajala vso noč. Navdušeno nama je pripovedoval, kako odlične izkušnje z ladjo je imel že njegov oče, ki je nekoč potoval v Ameriko ... »Predvsem se na ladji odlično jé,« je napovedoval in se veselil ladijskih dobrot.

Jugoslavija je odplula okoli pete ure popoldne in oče je že opoldne svetoval, da ne gremo na kosilo in da naj nasploh čim manj jemo, ker bo na ladji tako ali tako vsega dovolj. Na krov smo stopili lačni in hitro poiskali restavracijo. A tam nas je čakalo prvo presenečenje – na vratih je bilo pritrjeno nespodbudno obvestilo: Zaprto do 20. ure. Ker naši želodci s tem niso bili zadovoljni, smo začeli iskati vsaj kakšen bife ali kavarno, da bi si kupili sendviče. A povsod je bil odgovor enak: Hrano strežejo samo v restavraciji. Hočeš nočeš smo počakali na obetani kulinarični vrhunec. Nikoli ne bom pozabil očetovega obraza, ko mu je zdolgočaseni natakar prinesel jedilni list, a hkrati povedal, da je za večerjo le makaronovo meso; sladica pa je bila zgubana hruška.

Jugoslavija je nemirno rezala valove proti Reki, ko smo lezli v tesno kabino, ki je bila pod morsko gladino nekje v ladijskem kljunu. Tudi oče je molčal.