Dobro jutro: Knjiga

Moja zasebna knjižnica se je povečala na tri gigabajte. Pravzaprav bi rada povedala, da se je v mojem Kindlu nabralo več kot tisoč elektronskih knjig, na mojem računu Audible pa še 236 »zvočnih« romanov, ki jih drugega za drugim prenašam na mobilni telefon in poslušam, medtem ko tečem ali čakam na polet na letališču. Sicer spoštujem naklonjenost tipnemu zaznavanju, o katerem govorijo moji prijatelji, ki se jim knjiga ne zdi »Knjiga«, če je ne morejo prijeti v roke in zavihati ušes z njenimi papirnatimi stranmi, vendar slovesno izjavljam, da spadam med e-bralce, ki se jim zdi pomembneje, da svojo knjižnico povsod nosijo s seboj. In to vso. V stanovanju so moje police še vedno prenatrpane s papirnatimi izdelki iz Gutenbergove dobe. Hranim jih zaradi nostalgije po časih, ko sem obiskovala hongkonške knjigarne in iskala prepovedane knjige na Kitajskem; ko sem nestrpno pričakovala poštarja, da mi je prinesel nov roman priljubljenega pisatelja, naročen pri Amazonu vsaj pred dvema tednoma; ko sem več ur sedela pred pisanim zidom, obloženim z več tisoč naslovi, in obupano iskala knjigo, ki sem jo prav takrat potrebovala ... Prav nič me ne moti, da mi Kindle sporoča, da je do konca besedila ostalo »še 17 minut«, ne pa »še 5 strani«. Občudujem besedo, stavek in pomen, skrit v jeziku dobrega pisatelja, in res ne vem, zakaj bi morali knjigo v 21. stoletju še vedno povezovati z žrtvovanjem dreves. Tistim, ki bodo omenili edini upravičeni argument proti e-knjižnici – in sicer ta, da elektronske knjige ni mogoče posoditi prijatelju –, priporočam, da drug drugemu berejo na glas najboljše odlomke besedil, ki so jih navdihnila. Jaz vsako jutro sama sebi preberem pesem. In tako se začne dan, jaz pa se počutim, kakor da sem zakorakala v večnost.