Dobro jutro: Ko zorijo jagode

Ni jih še toliko, da bi jih nabrane nanizal na dolgo in dovolj trdo steblo pasje trave, a za prebujanje najboljšega okusa iz polletnega spanca nekje v podzavesti je prvih gozdnih jagod že mogoče najti. Ne vem, ali se jih kdo še razveseli prav po otroško, saj so veselje in ljubezen do teh drobižkov večini uničili veliki kričeči plodovi s stojnic in trgovinskih polic. Ker nam tudi vzgoja sadik za domače vrtove z obilnimi rdečimi sadeži nenehno dopoveduje, da imamo za iskanje in nabiranje drobnih plodov po robovih travnikov in gozdov premalo časa, smo se tudi sami znašli v precepu in preizkušnji najstnice Jagode Koprive iz štiri desetletja starega romana Branke Jurce Ko zorijo jagode. Mladenka je dokazala svojo dozorelost že med zorenjem samim in prekosila vse tiste, ki jih takoj premamita velikost in rdečica jagode.

Vedno so bile simbol bogastva, uživaštva in moči. Namočene v najboljša vina in penine, potlačene v smetanove kupčke ali kot svetilniki bleščeče na vrhu sladoleda, poročnih tort ali svetleče točke naslikanih rogov obilja so ljudi postavljale v vedno enake skušnjave odločanja med skromnostjo in obiljem, zmernostjo in pretiravanjem; med videzom in bistvom, med naravno in namišljeno potrebo. Zdi se, kakor da so z njihovo dostopnostjo na vsakem trgovskem vogalu te dileme izginile, a so se le skrile očem, ne da bi bile prej dokončno zlepile obe polovici človeške razklanosti. S košaricami jagod, pa naj bodo nabrane na vrtu, kupljene na stojnici ali potrpežljivo poiskane med visokimi travami, še ne postanemo močnejši, bogatejši v današnjem pomenu besede in pomembnejši, pa tudi čudežno ozdravljeni ne. Slast ob jagodah, njihov okus in ob njem spomin na vse, kar smo z njimi in ob njih že doživeli, nam vedno znova razkrivajo, koliko in kako smo z jagodami tudi sami (do)zoreli. Franc Milošič