Tiskane izdaje
Bencin se je spet podražil, v kratkem bodo ob vseh drugih rečeh zaradi zvišanja DDV dražji tudi avtomobili, spodbudno pa je, da je pomlad tukaj in da se lahko poslej vozimo s kolesi.
V službo, po opravkih, v gledališče, galerije in muzeje. In to dobesedno, morda bi se ob vseh lamentiranjih ob strašni krizi, ki nas davi in duši, zgledovali po Nizozemcih.
Ob nedavnem odprtju obnovljenega Rijksmuseum v Amsterdamu so namreč kljub velikim zapletom za kolesarje odprli prehod oziroma predor, ki vodi skozi slavni muzej.
Kljub ostremu nasprotovanju mestnih in državnih oblasti, ki so ob zelo velikem finančnem vložku (skoraj tristo milijonov evrov) želele obnovljenemu muzeju zagotoviti ekskluzivnost in kolesarje odgnati stran, se ti niso vdali. In so na koncu zmagali. Kar sicer ni tako nenavadno, v Amsterdamu je okoli milijon koles.
To pomeni, da jih je precej več kot prebivalcev, temu ustrezna pa je tudi moč kolesarskega lobija. Kar šestdeset odstotkov mestnega prometa odpade na kolesarje, z njimi se prevažajo meščani vseh starosti, barv in debelin denarnic, takšna množica pa je seveda faktor odločanja, ki ga ne more nihče ignorirati.
Lobiranje torej ni vedno slabo. Pri nas imamo takšne in drugačne lobiste, ki mešajo meglo na vseh mogočih področjih, koristi pa je od njih bore malo. Kolesarski lobi je eden redkih, ki ga nimamo, da bi ga dobili, pa se moramo že končno znebiti prepričanja, da se s kolesi še vedno vozijo samo Kitajci.
Statistika je sicer ohrabrujoča, saj je pri nas na leto prodanih okoli sto tisoč koles, žal pa gre predvsem za trend vzpona športnega kolesarjenja, medtem ko kolo kot osnovno prevozno sredstvo še nima ustreznega položaja. Lobirajmo torej za kolesarski lobi.
