Tiskane izdaje
Ker so vedno tam, kjer morajo biti, prej ali slej postanejo samoumevni kot dolgoletna zakonska zveza in jim zato posvečamo premalo pozornosti, če sploh.
Tako sem te dni po dolgem času med jutranjim razgibavanjem spet opazil staro kredenco, ki je z menoj od nekdaj. In vprašal sem se, kako bi bilo, če bi lahko govorila. Njena pripoved bi bila kalejdoskop številnih življenjskih zgodb.
Ne vem, kje in kdaj so jo naredili, a vsekakor ni bila vsakdanji kos pohištva. Moji predniki so jo kupili na dražbi bankrotiranega ljubljanskega veletrgovca v 30. letih prejšnjega stoletja, potem jo je dobila moja mama in po njej jaz.
A zgodba zdaj že nekoliko utrujene kredence iz češnjevega lesa, ki pa vsakogar, ki jo vidi, še vedno navduši z intarzijami in marmorno ploščo, se je začela že veliko pred tem, saj sem nekoč v njeni notranjosti odkril lično ploščico, na kateri ponosno piše: vlastništvo Milke Kučić, Abbazia (lastništvo Milke Kučić, Opatija).
Torej je prepotovala že kar dolgo pot, preživela nekaj vojn, tudi eksplozijo vlaka z municijo, ki ga je razneslo na ljubljanski železniški postaji že po drugi svetovni vojni junija 1945, ko so kolesa vagonov priletela prav do naše hiše, dobrega pol kilometra od kraja eksplozije; popokala so stekla, bilo je tudi precej druge škode, a kredenca je ostala cela.
Ne nazadnje je lesena lepotica nepoškodovana preživela tudi mojo mladost, ko sem kot mulc porisal številne stene in se brez spoštovanja spravil tudi na marsikateri kos pohištva. Ne vem, zakaj, skoraj prepričan sem, da ni bilo zgolj naključje, a kredence se nisem lotil nikoli. Verjetno je bila preveč gosposko pokončna, da je tudi pet-, šestletnemu fantiču dala vedeti, da je nedotakljiva.
Danes sem vesel, da je še vedno z mano. Zato sem jo pobožal in sklenil, da bom v prihodnje to počel bolj pogosto.
