Dobro jutro: »Krilo«

Naneslo je, da sem pred kratkim spet bil v Dubrovniku. In spomini so oživeli. Prvič sem bil v tem čudovitem mestu leta 1959, ko sem se tudi prvič peljal z letalom, kar v tistih časih ni bilo prav običajno.

Za vsak primer je oče napisal oporoko in z vlakom smo se odpeljali do Lesc pri Radovljici, saj brniškega letališča še ni bilo. Jatov dvomotorni DC-3 je z veliko zamudo priletel iz Münchna in kmalu je bilo jasno, da smo prebukirani. Sledilo je mučno pregovarjanje, saj smo letalske karte za vsak primer kupili že pred dvema mesecema. Nazadnje se je pokazalo, da nas bodo lahko peljali, a le če nismo pretežki. Zato so našo prtljago, mamo, mene in očeta, ki je v najboljših časih imel dobrih 120 kilogramov, še stehtali. Ko je bilo tudi to za nami, je kapitan letala, ki je skrbno nadzoroval tehtanje in ni bil najbolj zadovoljen z očetovo težo, nazadnje le odločil: »Možete sa nama – ali mali treba biti u krilu.«

»Tu pa ne, muj sin se pa že ne bo vozil u krilu,« se je s svojo donečo notranjščino pilotovi zahtevi odločno zoperstavil oče. A hitro se je pokazalo, da je šlo zgolj za jezikovni nesporazum, saj pilot ni imel v mislih letalskega krila, pač pa mamino naročje, v katerem naj bi zaradi pomanjkanja prostora na letalu moja malenkost preživela prvi polet ...

Potem smo odleteli. Dobro se spomnim, da nas je grdo premetavalo in da sem večji del poti bruhal. Stevardesi, ki mi je držala vrečko in me tolažila, pa je izpod krila občasno pogledala vijolična kombineža.

Po poldrugi uri pa nismo pristali v Dubrovniku, saj je bilo tamkajšnje letališče zaradi nevihte poplavljeno. Zato smo odleteli nekoliko dlje do Tivta v črnogorskem primorju. Od tam pa smo se bolj ali manj izmučeni po petih urah vožnje z avtobusom ob 3. uri zjutraj pripeljali do Dubrovnika. Potem sem bil v tem dalmatinskem biseru še velikokrat, a nikoli več z letalom.