Dobro jutro: Marmelada

Čeprav nisem posebna ljubiteljica sladkih dobrot, mi takole v hladnejših jesenskih dneh zadiši marmelada; tista, doma narejena, in seveda ne prav mačehovsko namazana na kos svežega kruha z maslom. Prijetno prikliče spomin na otroška leta, ko smo mularija letali okrog z namazano rezino, ki nam je nemalokrat padla iz rok, po zakonitostih fizike jasno na namazano stran, a nas to sploh ni motilo – s prav tako umazanimi rokami smo tisto malo zemlje, trave ali peska pač spravili dol in potem polizali prste.

Ko smo še v osnovni šoli hodili taborit, so se naše kuharice spomnile in zmešale skupaj marmelado z rahlo slankasto margarino. Imenitno. Beseda marmelada menda izhaja iz portugalskega izraza marmelo – kutina, iz katerih so v srednjem veku pripravljali priljubljeni džem, drugi pa prisegajo na zapise o lizbonskem gostilničarju Joau Marmeladu, ki so mu dolžniki iz Sevilje v 15. stoletju dolg poplačali v pomarančah. Ker jih je bilo veliko, jih je potresel s sladkorjem in prevrel v sodu, čudovita brozga pa je (po popivanju) navdušila predvsem angleške trgovce ... Kakorkoli, brez tega sadnega pripravka si poštenega zajtrka ne moremo zamisliti; da o palačinkah, tortah, pecivu sploh ne govorimo.

Zgodovina marmelad, džemov, čežan, strjenk, želejev je pisana, saj so sladkor iz sladkornega trsa mornarji v 7. stoletju prinesli v Bagdad, marmelado in želeje pa so med 11. in 13. stoletjem po Evropi raznesli križarji.

Ni boljše zabave kot poslušati razvneto moško debato, ali je za kuho bolje uporabiti pektin ali želirni sladkor. Ali pa splezati na Marmolado, najvišji vrh v Dolomitih, in si ob poslušanju nekoč popularnega škotskega ansambla Marmalade privoščiti žemljo z domačo marelično marmelado.