Dobro jutro: Naša izbira

To vprašanje me je prešinilo v eksistencialnem vakuumu med evforijo evropskih volitev in kataklizmo balkanskih poplav. Kajti, medtem ko je tisti srečnejši – ali morda zgolj bolj urejeni – del Evrope razmišljal o tem, kateremu od kandidatov za veliki parlament bo dal svoj glas, je tisti drugi del celine s streh poplavljenih hiš razmišljal samo o tem, kako se rešiti na varno.

Iz leta v leto se v Evropi pojavljajo katastrofe, ki jasno kažejo, kaj so to podnebne spremembe.

Pa se kljub vsemu mučimo z razpravami o proračunskem ravnovesju. Ekološko ravnovesje prelagamo na jutri. Celo ko volimo nove vlade ali zakonodajalce, mirno privolimo v iluzijo, da svobodno izbiramo svojo prihodnost. Kot da pozabljamo na to, da nimamo drugega planeta.

Imeti ali biti. Nenehno se vračam k Erichu Frommu in nič več mi ni treba brati njegove knjige s tem naslovom. Gledam jo okoli sebe. Bomo mar na vsakih volitvah glasovali za »imeti«? Seveda bomo. Naši ideali so ujeti v materijo. Potrebujemo delovna mesta. Naložbe. Rast.

Potem pa narastejo reke in kaj se zgodi. Demokracija za eno od izbir ni predvidela »biti«. Narava nam pušča le še eno možnost – preživeti.

Oprostite, pozabila sem voščiti – dobro jutro! Prevzelo me je razmišljanje o volitvah brez izbire, zato bi najraje sredi belega dne zakričala: »Zbudimo se!« To je tista ista voda, ki je pred nekaj leti poplavila Slovenijo, tista, ki je lani spomladi preplavila Nemčijo in Avstrijo, in tista, ki je pred kratkim angleške ulice spremenila v reke.

Namesto kitajske poezije, s katero običajno začnem dan, sem danes zjutraj pograbila Schumacherjeve eseje. »Človek je majhen,« piše v sloviti knjigi, »in zato je majhno lepo.« In nikoli ga nisem razumela tako dobro kot zdaj, ko gledam kalno vodo, kako prevzema oblast in rohni: »Ljudje, to je vaša izbira!«