Dobro jutro: Ob meji

Če nismo prepričani, ali se okoli nas dogajajo spremembe, je najbolje, da sodimo po sebi. Sosed mi je pripovedoval zgodbo nekega Angleža, ki se je naključno znašel na nekdanjem mejnem prehodu Robič prav na večer, ko je Slovenija podirala meje proti notranjosti Evropske unije.

Prišlek, ki pa v Posočju ni tujec, saj si je tam pred leti kupil nepremičnino, je bil opazno vznemirjen. Toda ne zaradi komaj znosne gneče. Dejal je, da je bilo mogoče občutiti veselje in olajšanje ljudi, ko so brisali črto, ki je najbolj ločevala prav v Posočju in Benečiji.

Nato so nas bila polna usta, da je meja padla, čeprav je bila novost zgolj ta, da smo si prihranili sitnosti ob prehodu, dokumentih ... Meja je v glavah še vedno obstajala. Toda sčasoma ...

V zadnjih treh letih sem bil štirikrat v Reziji. Prej nikoli. Na Matajurju trikrat. Prej nikoli. V Benečiji neštetokrat, medtem ko je bila meja prej tranzicijsko območje pri nakupih v Čedadu. Decembra lani sem v Vidmu srebal pivo, ko me je starejša natakarica ogovorila s popolno slovenščino – v baru sredi osrednjega trga v mestu.

Zunaj stadiona Friuli se je po nogometni tekmi prepoteni kuhar drl iz manjšega tovornjaka: »Klobasa. Pečena klobasa.« Še pred kratkim bi to bila znanstvena fantastika.

Kulturna društva vsako drugo nedeljo vlečejo meh, da veselja ni konca.

V Špetru delujeta dvojezični vrtec in šola (z vsemi težavami). Kobarid in Podbonesec sta se pred kratkim dogovorila, da bosta v Benečiji uvedla otroške jasli za obe občini. V Kobaridu nameravajo postaviti dom za ostarele ljudi z obeh strani meje.

To je več, kot sta bila sposobna v dolgih desetletjih storiti Ljubljana in Rim, ki še zdaj ne vidita dlje kot do Trsta in Gorice. Morebiti pa je meja zares padla.