Dobro jutro: »Osli stari«

V teh prvih dneh po novem letu se je opazno zmanjšalo število sporočil, ki jih dobivam po elektronski pošti. Dobil sem le precej bolj ali manj dolžnostnih voščil, ki so skoraj v celoti nadomestila tista po »polžji« pošti. Skratka, vse skupaj je bilo precej dolgočasno.

Potem pa me je konec tedna predramilo naslednje:

»Hojla, na tej strani tudi en 'osel stari'. V tvoji osebni izpovedi sem videl tudi sebe ... Berem, da nimaš gramofona – jaz imam enega krasnega Thorensa, ki dela kot švicarska ura. Pa Ortofon odjemalno glavo. Priporočam, ne bo drago, ker je bolje, da nekomu služi, kot da mi stoji v kabinetu. Razmisli in še naprej poslušaj Zappo. Marko.«

Na tem mestu se moram »teleportirati« dober teden v preteklost, točneje v zadnji ponedeljek lanskega leta, ko sem prav tukaj pisal o zelo osebni, nostalgični izkušnji z Zappovo glasbo (če mlajši bralci ne vedo, o kom govorim, naj poguglajo Franka Zappo). Tam sem tudi omenil pokvarjeni gramofon, ki je zakrivil, da sem v zadnjih letih nekoliko pozabil na žal prezgodaj umrlo rokovsko legendo.

Priznam, preden sem oddal tisti tekst, sem imel kar nekaj pomislekov, saj sem imel občutek, da je moj skoraj intimni odnos z Zappovo muziko tako oseben in nezanimiv za širši krog bralcev, da jim pač ne smem težiti s svojim od časa že precej povoženim glasbenim okusom.

A dražest življenja je prav v takih zmotah. Pokazalo se je, da nisem sam, saj, kot mi je v drugem sporočilu napisal Miha, »nas je več, ki se nam zarosi oko ob spominu na minule /glasbene/ čase. Tudi sam se spominjam tistega norega koncerta v Hali Tivoli. Bilo je nepozabno …«

Torej nas bo več »oslov starih« zakorakalo v današnje jutro.