Dobro jutro: Pasje življenje

Starejši ko sem, manj mi je jasno, zakaj imajo mestni ljudje pse. Dobro, razumem, da veliko štirinožnikov izsilijo otroci, ki so v določeni fazi odraščanja sposobni oddajati znake, da bodo brez žive kosmate igrače vsak čas izdihnili, razumem tudi stare gospe, ki se raje pocrkljajo s pudljem kot z likerjem, razumem celo samske osebe, ki jim pes pač predstavlja določeno obliko partnerstva. Ni pa mi jasno, kakšne probleme rešujejo ljudje, ki živijo v standardnih družinah, z otroki ali brez, pa si zraven nakopljejo še enega družinskega člana, ki prihaja iz živalstva, in so na ta njegov povzdignjeni status, ki so mu ga v svoji dobroti podelili, celo ponosni.

Preden se komu iz društva ljubiteljev živali vzdigne ogorčenje nad takšnim barbarskim rezoniranjem, naj povem, da imam pse čisto rad. V času mojega odraščanja smo imeli pred hišo štiri zapovrstjo in sploh nimam nobenega problema psa kadarkoli počohati; saj vsi vemo, kako jim to gode. Nasprotno, rečem lahko celo, da se psi lepijo name, kot da obstaja med nami nekakšen skrivni dogovor.

In najbrž je ravno v tem razlog, da tako težko prenašam prizore, ki sem jim vsak dan priča v dvigalu: mrcine, zlasti velike, s sklonjeno glavo čakajo, da pridejo do pritličja, težko dihajo in se od notranje napetosti tresejo. A kot da to ponižanje še ni dovolj, morajo potem na tri-, štirimetrski vrvici do prve zelene površine, da pač opravijo, česar v stanovanju v nasprotju s svojim gospodarjem ali gospodarico ne morejo. In ta dva: vlečeta se za njim kot megla, če je jutro, ali kot zapornik na obveznem sprehodu, če je večer. In kaj sploh počne pes vse božje dni v stanovanju, zunaj pa mačke in polna luna!

Ali ni tako, da so mestni psi, tisti z urejenim statusom seveda, lepa prilika o tem, kako pes in človek družno živita pasje življenje?